Prosek in Bari sta oddaljena 555 kilometrov v zračni črti. V nedeljo bo to razdaljo izničila zgodba Prosečanke Savine Rupel, deportiranke v ženskem nacističnem koncentracijskem taborišču v Ravensbrücku, ki jo bo gledališka skupina Teatrino della Colonna iz Barija postavila na oder Kulturnega doma Prosek-Kontovel.
Kot so čudna pota gospodova, tako je tudi čudna pot, ki je kruto zgodbo deportiranke Savine in njenega v koncentracijskem taborišču rojenega in po dveh tednih v mrazu izhiranega sinka Danila popeljala z vasi na Krasu v mesto na peti italijanskega škornja. Režiserka predstave Monica Angiuli jo je pred dnevi tako obnovila v telefonskem pogovoru.
Kako ste sploh izvedeli za zgodbo Savine Rupel?
Vsa zasluga gre Anni Marii Damato, avtorici gledališkega besedila. Anna Maria je petnajst let živela v Trstu. Takoj po poroki se je iz Barija preselila tja z možem. V Trstu je spoznala profesorja Marca Coslovicha. Imela je privilegij spoznati tudi Savino Rupel in Riccarda Goruppija ter številne druge, ki so bili člani Združenja nekdanjih deportirancev v nacističnih taboriščih.
Neverjetno.
Res. Pred kakimi desetimi leti se je vrnila v Bari. Nekega dne sva se s sestro Cristino, ki se tudi ukvarja z gledališčem, pogovarjali o tem, kaj bi lahko postavili na oder, da bi gledališče približali šolam. V pogovor sta se vključila Anna Maria Damato in Aldo Fornarelli, ki tudi sodeluje v predstavi. Anna Maria je dejala, da z Aldom pripravlja gledališko besedilo o zgodbi deportiranke Savine. Vprašala me je, ali bi delo režirala, in jaz sem takoj pristala. Počaščena sem, da sem lahko to opravila. Bila je, in je še res lepa avantura.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.