»Živega me že ne boste ujeli«

»Živega me že ne boste ujeli,« si je Piko mislil med begom po Ulici Boveto. Slutil je, da mu sledijo, in se pognal v dir proti »vjelbam«, železniškim mostovom. Tolikokrat si je že s tekom rešil življenje. »Fermo o sparo,« je zarjovel fašist, pomeril in Pika zadel naravnost v hrbet. Strel je prebil tišino mrzlega večera 13. februarja leta 1945. Ubežnik je naredil le še nekaj korakov in omahnil. Podoba železniških mostov in ljubljenih Barkovelj se mu je začela megliti pred očmi, ki jih je malo za tem za vedno zaprl. »Ti abbiamo preso canaglia, finalmente!,« je ponosno vzkliknila trojica pripadnikov fašistične milice. Ob njihovih nogah je ležal Barkovljan, komunist in človek velikih idealov Mario Matjašič - Milan, Piko za prijatelje in tovariše.

Mario Matjašič se je rodil v Barkovljah v zavedni slovenski družini 8. decembra leta 1907. Kot mlad Slovenec je kaj kmalu okusil fašistično nasilje, kar je v njem sprožalo gnev in krepilo rodoljubje, hkrati ga je zavzemanje za pravice delavstva pripeljalo v komunistično partijo. Zaradi svojega delovanja je bil leta 1931 obsojen na osem in pol leta zapora ter poslan v konfinacijo v kraj Finale Ligure, potem pa v posebne bataljone (Battaglioni speciali), v rodni kraj se je vrnil po kapitulaciji Italije leta 1943 in se nemudoma vključil v ilegalno delovanje. Bil je tajnik barkovljanskega okrajnega odbora Osvobodilne fronte in namestnik komandanta pri Komandi mesta Trst. Soborci se ga spominjajo kot človeka, predanega osvobodilnemu boju, ki je z vnemo speljeval tudi najnevarnejše akcije, med temi likvidacijo nacističnega konfidenta Lea Harrauerja.

Njegovo življenje 13. februarja 1945 v Ul. Boveto, kjer se je odpravljal, da bi obiskal ženo Olgo Tavčar, so pretrgale fašistične krogle. Matjašič je umrl med prevozom v bolnišnico, ženi Olgi so ostale njegova okrvavljena srajca, kučma in kravata, ki jih je ob svoji smrti prepustila nečaku. Po vojni so po Matjašiču poimenovali prosvetno društvo (današnje SKD Barkovlje), njegovemu spominu se Barkovljani vsako leto poklonijo na domačem pokopališču, kjer počiva, in pri tabli v Ulici Boveto.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.