»Slovenska šola se je postopoma spremenila v šolo slovenščine«

Dijaški dom v Gorici obiskuje preko 130 učencev osnovne in nižje srednje šole. Poleg strokovne pomoči pri opravljanju šolskih obveznosti ponujajo še bogato izbiro plesnih, pevskih in gledaliških dejavnosti, preko katerih učenci bogatijo in krepijo znanje in rabo slovenskega jezika. Preverili smo, kako se v tem šolskem letu pri njih obnese odločitev, da je slovenščina edini jezik in ne jezik na izbiro – tudi za starše.

Mineva pol leta od vaše novosti – uvedbe sporočil za starše le v slovenskem jeziku. Kakšni so odzivi?

Lani jeseni smo se odločili, da sporočil staršem ne bomo več pošiljali z italijanskim prevodom ali povzetkom. Danes nam tehnologija omogoča prevode, zato smo starše oktobra povabili na predstavitev, na kateri so – ob pomoči Slorija – spoznali različne aplikacije, ki omogočajo prevajanje kratkih besedil iz italijanščine v slovenščino in zakaj je to pomembno za starše, katerih otroci obiskujejo vrtce in šole s slovenskim učnim jezikom. Vsi so to sprejeli zelo pozitivno, dosledno in po šestih mesecih ugotavljamo, da so se starši italijanskih otrok že zelo dobro privadili na to novost, odgovarjajo nam v slovenščini – ne le pisno, ampak tudi osebno.

Jih uporaba novih tehnologij torej ni odvrnila?

Ravno nasprotno. Nove tehnologije se razvijajo hitro in njihov vpliv na naša življenja je vedno večji. Med storitvami, ki jih ponujajo nova orodja, je tudi hitro strojno prevajanje predvsem nezahtevnih besedil. Če znamo ta orodja ustrezno uporabljati, jih lahko izkoristimo za pridobivanje novih znanj, razvoj drugačnih veščin in promocijo večjezičnosti. Staršem smo pripravili video navodila, kako si lahko hitro in enostavno prevedejo naša sporočila kar z mobilnim telefonom. Zelo so hvaležni za to novo znanje.

Vseeno pa ta odločitev ni ostala neopažena ...

Odzivi na družbenih omrežjih so bili večinoma zelo pozitivni, vendar z zgrešenim razlogom, ker so to ljudje razumeli kot neke vrste omejitev italijanskim staršem. Niso prepoznali normalne odločitve znotraj naše večletne jezikovne strategije, da je slovenščina v Dijaškem domu edini jezik in ne jezik na izbiro. Slovensko okolje si moramo ustvariti sami, ker ga v zamejskem prostoru ni. Popolne jezikovne potopitve namreč nimamo. V resnici naša odločitev nikakor ni izključujoča do Italijanov, ampak ravno nasprotna: ponujamo jim orodja, s katerimi so bolj vključeni v delo svojih otrok ter suvereni pri uporabi novih tehnologij.

Kaj pa opažate na področju znanja slovenščine učencev?

Osip vpisa od vrtca do višje srednje šole je zelo velik, s čimer izgubljamo govorce slovenščine. Menim, da je največji problem v zamejstvu, ko govorimo o jeziku, prav ta, da se ne zavedamo, kako zelo potrebujemo usklajeno, strokovno in ciljno usmerjeno jezikovno strategijo, ki pa jo moramo dosledno izvajati v vseh naših organizacijah in okoljih, ne samo v šolah. Naj nam bo všeč ali pa ne: v zadnjih 20 letih je morala šola prevzeti zelo zahtevno breme, saj se je po sili razmer postopoma spremenila iz slovenske šole v šolo slovenščine. Ta pot je bila neizogibna, drugih opcij praktično ni bilo, četudi se še danes bojimo to povedati na glas. Seveda bi ta premik zahteval postopno uvedbo novih metodologij, katerim pa nismo namenili zadostne pozornosti, kljub temu, da smo imeli vse pogoje, da bi to uspešno izpeljali. Vse organizacije, ki delujemo v zamejstvu, smo odgovorne za sedanje stanje. Šola namreč potrebuje vsestransko pomoč naše skupnosti. V različnih kontekstih bi morali dosledno izvajati isto poslanstvo: v vsakem društvu, športni ekipi, podjetju in organizaciji moramo tisti, ki o njih odločamo, zagotoviti pogoje, s katerimi bomo slovenski jezik primerno promovirali, predvsem in večinoma z izključno in obvezno rabo slovenščine v vseh sporazumevalnih okoliščinah.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.