Zadnja postaja Evrope (Aleksander Koren)

Čeprav je jasno kot beli dan, da stališča avstrijskih politikov pogojuje volilna kampanja za izvolitev predsednika republike (vprašanje migracij pa je v tej kampanji skorajda edina tema), izjav ministra za obrambo Hansa Petra Doskozila in notranje ministrice Johanne Mikl-Leitner o skorajšnji vzpostavitvi sistematičnega nadzora na meji z Italijo na Brennerju nikakor ne gre podcenjevati.
Te izjave nam sporočajo dvoje.
V prvi vrsti potrjujejo ocene, da se bo po zaprtju balkanske poti in s prihodom poletja skoraj gotovo spet odprla sredozemska pot. Glavni cilj morebitnega novega navala pribežnikov bo v tem primeru Italija. Za razliko od drugih držav, ki so se - kot v Delu piše Boštjan Videmšek, prebežnikov preprosto rešile tako, da so iz Grčije naredile komunalno deponijo svojih politik, Italija prihoda beguncev ne more preprečiti razen, če se odloči, da jih pusti umreti v morju. Ker tega ne bo naredila, bodo njene obale spet kmalu polne nesrečnežev. Tega se v Italiji zavedajo same oblasti in neuradno omenjajo možnost, da bi se lahko od pozne pomladi dalje proti severu Evrope preko Italije nenadzorovano premikalo do tri tisoč ljudi na dan.
In v tem je srž drugega sporočila. Če je namreč Italija doslej zgledno reševala ljudi iz morja in jim kljub pomanjkljivi logistiki, a z veliko mero radodarnosti in humanosti, učinkovito nudila prvo pomoč, je hkrati tudi res, da ni bila sposobna poskrbeti za njihovo nadaljnje usmerjanje. Spomnimo se le na lansko dogajanje na Proseku, ko so v vas nameščali begunce, ki pa so že čez noč spet izginjali neznano kam. Avstrijci, z njimi tudi druge države, Italiji glede tega še naprej ne zaupajo, zato se pripravljajo tudi na najslabši možen scenariji, kakršnemu smo bili že priča na Balkanu.
Vendar pa bi na Brennerju, čez katerega se vali 50 milijard evrov vreden italijanski letni izvoz proti Nemčiji, lahko Evropska unija dokončno propadla.