ZGODOVINA - »Poljska« Rižarna (Sandor Tence)

Nov poljski zakon, ki prepoveduje označevanje nacističnih koncentracijskih taborišč za poljska taborišča, bi lahko imel razdiralne posledice tudi v našem prostoru. Začenši z Rižarno, ki je pri nas simbol nacifašistične strahovlade.
Rižarno so si zamislili Nemci, ki pa je ne bi mogli »upravljati« brez zelo pomembnega doprinosa tržaških kolaboracionistov. Da je bilo tako, je med prvimi opozarjal novinar Primorskega dnevnika Albin Bubnič, ki je med drugim odkril in predstavil jasne dokaze o tem, kako so fašisti na razne načine pomagali nacistom pri odkrivanju, aretacijah, mučenjih in pobijanju antifašistov. Bubniču in njegovim kolegom raziskovalcem marsikdo v Trstu ni hotel ali želel verjeti; očitali so mu, da pretirava, da je površen in da napihuje vlogo tržaških kolaboracionistov. Bubnič se ni motil, kar potrjuje tudi utemeljitev sodbe, s katero sta bila zaradi Rižarne na dosmrtno ječo obsojena dva nacistična rablja. Tržaško tožilstvo je takrat napovedalo dodatno preiskavo o vlogi kolaboracionistov, ki se ni nikoli začela.
Italija na srečo ni Poljska, jutri ali pojutrišnjem pa bi se lahko v rimskem parlamentu našel kdo, ki bi predlagal denarno ali celo zaporno kazen za tiste, ki bi Rižarno označili za italijansko taborišče. Upam, da se to nikoli ne bo zgodilo, tudi pretekla dogajanja okrog fojb pa nas učijo, da moramo biti vedno »na preži«. V smislu floskule »Italiani, brave gente?« (Italijani, dobri ljudje?) iz slavne knjige Angela Del Boce o italijanskih vojnih grozodejstvih na tleh nekdanje Jugoslavije, Grčije in Albanije.
Poljski zakon, ki bi ga morala vsa Evropa obsoditi, ne opravičuje pojava kolaboracionizma, gotovo pa močno zmanjšuje vlogo lokalnih pomočnikov nacistov in fašistov, ne le pri preganjanju pripadnikov judovske vere, temveč antifašistov vseh veroizpovedi in narodnosti. Tudi slovenskih.