POD PREPROGO: Genocidni občutek krivde

Na Meddržavnem sodišču v Haagu se nadaljuje postopek v tožbi Južne Afrike proti Izraelu zaradi domnevnega genocida nad Palestinci v Gazi. Ob Izraelu se je prejšnji teden na zatožni klopi v ločenem postopku znašla Nemčija. Nikaragva jo je formalno obtožila sodelovanja pri genocidu v Gazi in kršitve mednarodne konvencije o preprečevanju zločina genocida, ker nudi Izraelu finančno in vojaško pomoč. Nikaragva Nemčiji očita, da to zavestno počne, vedoč, da s tem omogoča genocidna dejanja nad Palestinci.

Nemčija je odvrnila, da gre za izkrivljanje stvarnosti in da je vlada v Berlinu prepričana zagovornica pravic tako Izraelcev kot Palestincev. Komisarka za človekove pravice pri nemškem zunanjem ministrstvu Tania von Uslar-Gleichen je dejala, da je zaradi nemške zgodovine varnost Izraela v središču zunanje politike Berlina, da pa je Nikaragva izkrivila pomen podpore, ki jo Nemčija nudi Izraelu tudi v obliki izvoza orožja in druge vojaške opreme.

Nemčija je po ZDA drugi največji dobavitelj orožja Izraelu. Tretja je Italija, vendar prvi dve sami krijeta 95 % dobav. New York Times je iz poročil nemškega gospodarskega ministrstva izluščil podatek, da je vrednost pošiljk nemškega orožja Izraelu lani znašala 326,5 milijona evrov, desetkrat več kot v letu prej. Nemčija se izgovarja, da gre le za obnavljanje zalog in da tega orožja Izrael ne uporablja v Gazi. Nikaragva odgovarja, da ni bistvene razlike: dobava orožja tudi po lanskem 7. oktobru kakorkoli omogoča Izraelu uporabo ogromnih količin streliva in bomb nad Gazo.

Nikaragva je zato pozvala sodišče v Haagu, naj takoj odredi prekinitev dobave orožja Izraelu in sprejetje ukrepov, ki naj zagotovijo, da že oddano orožje ne bo uporabljeno za genocidna dejanja.

Nemčija je tarča kritik tudi zato, ker je v svetu Združenih narodov za človekove pravice glasovala proti resoluciji za embargo orožja Izraelu. Resolucija je bila sprejeta z 28 glasovi, 6 držav je bilo proti, med njimi ZDA in Nemčija, največji dobaviteljici orožja Izraelu.

Nekateri pravniki menijo, da je tožba Nikaragve proti Nemčiji politično uperjena tudi proti politiki ZDA, ki kljub pritiskom predsednika Joeja Bidna na vlado Benjamina Netanjahuja vojaško še naprej podpira Izrael. Nemčija je sodno lažje dosegljiv cilj, ker je povsem sprejela jurisdikcijo Meddržavnega sodišča v Haagu, medtem ko si ZDA kot imperialna velesila pridržujejo pravico, da od primera do primera sami odločijo, ali upoštevati sodbe ali ne.

Po drugi strani pa je Nemčija zaradi zgodovinske krivde do judovskega naroda zaradi zločinov nacističnega režima danes politično zelo izpostavljena v prid Izraelu. Kritiki ji očitajo, da se skuša lastne genocidne krivde oprati z brezpogojnim podpiranjem ekscesov Izraela, ki jih sodišče v Haagu preiskuje kot domnevno genocidne.

Ta hipokrizija ni le nemška, zadeva vso Evropo, je pa v Nemčiji bolj izrazita, je na knjižnem sejmu v Frankfurtu opozoril Slavoj Žižek, ko je govoril o navideznem paradoksu antisemitskega sionizma. Evropa je bila vselej antisemitska in prav zato je danes toliko bolj vneta zagovornica sionizma, se pravi judovske kolonizacije Palestine, ker Judov nočemo v Evropi. Žižek je spomnil, da že nacisti niso imeli nič proti temu, da bi judovski narod imel svojo državo onkraj Sredozemlja.

Da z nemškim (in evropskim) kompleksom krivde nekaj ni v redu, kažejo tudi dvojna merila v odnosu do pravice Izraela do varnosti in Palestincev do preživetja. V Nemčiji je še bolj kot drugod, na primer v Italiji, vsaka kritika Izraelu stigmatizirana kot antisemitska. Po agresiji na Gazo so prepovedali propalestinske shode, višek pa so dosegli na filmskem festivalu Berlinale z žolčnimi napadi na palestinskega in izraelskega režiserja, ki sta v dokumentarnem filmu razkrivala nasilje apartheida in kolonizacijo palestinskih vasi na Zahodnem bregu.

V ustanovni listini ZN, Deklaraciji o človekovih pravicah in drugih listinah, ki jih je mednarodna skupnost sprejela po drugi svetovni vojni tudi zato, da se ne bi ponovile grozote holokavstva, je zapisano, da so temeljne pravice univerzalne in vsi ljudje enakopravni. Politične vezi Zahoda z Izraelom, hinavstvo antisemitsko-sionistične Evrope in zblojen nemški občutek krivde so privedli do tega, da so kot v Orwellovi Prašičji farmi »nekateri bolj enaki kot drugi«.