POMISLEKI: Neuvrščeni se selijo v Rim

Davno nekoč me je doletelo, da sem kot novinar spremljal srečanja neuvrščenih držav, tudi konference voditeljev ali pa zunanjih ministrov. Nekaj časa sem celo vodil pool tiskovnih agencij neuvrščenih, šlo je za informativno sodelovanje, ki je kar uspešno delovalo, sem in tja nam je tudi uspelo prebiti se na strani večjih časnikov. Celo na zahodu, ki se je povečini posmehoval druženju tistih, ki niso sodili ne k Rusom ne k Američanom. Saj v resnici so po svoje sodili vsak na svojo stran, Kubanci k Rusom, Jugoslovani k Američanom, Indijci so bili že takrat dovolj veliki in pomembni, da so lahko igrali svoje viže.

Potovali smo malo po Afriki, po Aziji, po Latinski Ameriki, zanimivo je bilo. Veliko besed je letelo po zraku na konferencah, veliko visoko letečih načrtov. Ko sem vodil pool tiskovnih agencij, so si pri meni podajali kljuke veleposlaniki neuvrščenih držav, vlade so jih pošiljale protestirat ali se priporočat že zaradi česa.

Skoraj pozabil sem že na tiste čase, pa so me ta teden na neuvrščeno druščino spomnili posnetki iz Rima, iz palače Madama, kjer se je zbral skoraj ves afriški vrh. Niso ga sklicali Egipčani ali Tunizijci, Nigerijci ali Mozambičani, v palačo Madama je vso Črno celino povabila italijanska predsednica vlade. Ob njej so sedeli nekateri drugi evropski veljaki, tudi njena prijateljica Ursula von der Leyen, ki se na vse pretege trudi obstati v bruseljskih vrhovih tudi za naslednje obdobje. Nekoč so se pred celo Afriko za glavno mizo na zasedanjih najbolj pomembno držali Tito, Castro, pa vedno kdo iz družine Nehru. Zdaj je o enakopravnosti in sožitju brez plenilskih nagnjenj oznanjala Giorgia Meloni kot italijanska predsednica vlade, tudi kot ta čas vodilna v skupini G7, druščini bogatih in razvitih.

Pomenljivo se je zdelo, ko je govorila o čisto novih časih, brez plenilskih nagnjenj velikih in bogatih držav naše bele Evrope. Enakovredni in enakopravni postajamo, pomagamo drug drugemu, razvoj spodbujamo, da bodo mladi Afričani ostajali doma. Ne bo jim treba na tuje, zdravi bodo in izobraženi, za preživetje svojih družin bodo dovolj zaslužili doma.

Evropa je dolga stoletja prodirala v Afriko (in tudi drugam) na vse načine, enkrat z vojskami, drugič z misijonarji, tretjič s plenjenjem naravnih bogastev, četrtič s svetovanjem, ki je tudi delovalo tako, da je bilo prav Evropi. Tudi Italija, čeravno daleč od tega, da bi bila posebej pomembna med kolonialnimi silami, je krajši čas obvladovala del vzhodne Afrike, pa Libijo tudi.

Zdaj, ko se z juga proti severu podaja največ revežev, Afrike pravzaprav Evropejci ne obvladamo več. Ne tako ne drugače, ne z vojskami ne z misijonarji, tudi gospodarsko smo izgubili preveč, da bi se še lahko merili s Kitajci, denimo. Zadolžena Italija ne more nikoli ponuditi toliko kot Kitajci. Rusi so, tako se zdi, nekaterim vplivnim iz Afrike svetovali, naj ne gredo v Rim.

Kitajci so si Afriko že vzeli za svojo, Rusi tudi vplivajo že kako, s pritiski ali pa z denarjem, največkrat pa tako, da mogotcem in samodržcem dajo na posodo svoje plačance, doma kje z Balkana, denimo. Od Američanov so se naučili uporabljati dobro izurjene nekdanje poklicne vojake, za katerega koli delodajalca znajo izvesti državni udar, ohranjati oblast ali pa nadzorovati naravna bogastva.

Ne vem, kaj se zadnja desetletja dogaja z neuvrščenimi, ki so bili nekoč kar vplivno gibanje. Po padcu berlinskega zidu je svet pač drugačen in nas neuvrščenost ne zanima več, sodimo k severnoatlantskemu paktu, včasih se pretvarjamo, da nikoli nismo imeli nič opraviti z reveži iz Afrike. Tudi drugi so se spremenili. Indijci so postali velika sila, Kitajci gospodarsko obvladujejo pol sveta, Rusi to poskušajo doseči tudi z vojsko.

Melonijeva se je ta teden Afrike lotila bolj na način neuvrščenih kot na stare kolonialne načine. Z načrti za razvoj, za šolanje mladih, za sisteme zdravstvenih domov, za kakšno progo ali cesto. Če to mlade Afričane uspe zadržati doma, jih bo manj priplulo čez Sredozemlje do Lampeduse in naprej. Manj jih bo kričalo »vu kumpra« po ulicah, trgih in plažah. Manj jih bo korakalo po balkanskih poteh do Slovenije in naprej. Na balkansko pot pa bo po novem vodila nova rimska strategija migrantskih taborišč v Albaniji, tudi ta bo končala nekje v naših krajih.