RUŠENJE VLAD: Šahiranje v pandemiji

Da nam v karanteni ne bi bilo dolgčas, nam mediji strežejo s politično dramo v več nadaljevanjih. V ameriški različici nosi naslov Impeachment, v Sloveniji se imenuje Konstruktivna nezaupnica, v Italiji Matteo Renzi. Zgodbe so različne, izhodišče je isto: je rušenje vlade v času pandemije umestno?

Ni nujno, da je v vsaki državi odgovor isti. Scenariji so različni. Američani so po hollywoodski tradiciji zelo potencirali spektakularnost in spisali zgodbo, kjer se poraženi predsednik na vse pretege oklepa oblasti, celo s pošiljanjem rogatih ljudi v parlament. Če navijamo za demokracijo, potem težko najdemo razlog, da si ne bi želeli čimprejšnjega odhoda Donalda Trumpa.

Junak slovenske zgodbe Janez Janša ni Trump. Sporne tvite ni pospremil s hujskanjem množic. Ima pa opozicija po ustavi zagotovljeno pravico, da vloži konstruktivno nezaupnico. En dan razprave v parlamentu ne bo blokiral države. Ravnanje opozicije zato ni sporno. Obsodili bi ga lahko šele, če bi se izkazalo, da je opozicija prišla na oblast brez pravega načrta za ukrepanje v pandemiji.

Italijanska drama pa je bolj zapletena. Matteo Renzi ima vso pravico, da se v koaliciji oglaša s svojimi predlogi. A njegovo oglašanje, da ne rečemo izsiljevanje, je povzročilo dvoje: zamudo pri sprejemanju nacionalnega načrta za okrevanje in nevarnost, da bi Italijo za nekaj časa vodila vlada, ki bi opravljala le tekoče posle.

Tu je ključ italijanske zgodbe. Instrument konstruktivne nezaupnice, ki eno vlado hitro zamenja z novo, v Italiji ne obstaja. Padec vlade na Renzijev način bi zato sprožil obdobje negotovosti ter težkega iskanja novega mandatarja in parlamentarne večine. To iskanje je lahko neuspešno in država mora na volitve.

Najbrž ni treba dodati, da volilna kampanja v karanteni in vlada, ki v pandemiji opravlja le tekoče posle, nista elementa za happy end.