»Banditi a Orgosolo«

»V Orgosolu sem. V polsenci že nekoliko razpadajoče hiše sedita dva starca vsak na svoji kamniti klopi. Njuna pogleda sta zatopljena v hišo na nasprotni strani ulice, ki je prav tako dolgočasna kot njuna. Zanemarjena je in mišje siv omet niti ne namiguje na to, da bi bila sploh kdaj zanimiva. Kakšna je zgodba čokatih starcev? Vznemirljiva? V mislih se mi na hitro odvrtijo mračni prizori filma 'Banditi a Orgosolo' režiserja Vittoria de Sete,« piše Meta Krese v božični številki Primorskega dnevnika o svojem potovanju po Barbagii na Sardiniji.
Kakšno je v resnici to mesto, katerega ime že zaradi izjemnega filma „Banditi a Orgosolo“ vzbuja asociacijo na grobe, mrke, odtujene pastirje ali celo na zlovešče bandite? Arhitektura hiš ni prav nič vznemirljiva, zato pa enostavne fasade neizrazitih barv naravnost kličejo po barvah. In marsikdo, vešč izražanja z risbo, je ta izziv sprejel z največjo resnostjo. Tako danes naključnega obiskovalca Orgosola izjemne stenske poslikave, politične, satirične, socialne, opominjajo na težave, ki bremenijo, ali so bremenila, otočane in tudi obiskovalce od drugod. Spominjajo ga na dramatično in tudi na precej vsakdanjo preteklosti Sardinije, pa tudi na zelo univerzalne moralne dileme, piše v svoji reportaži Meta Krese.