»Glasba Lelia Luttazzija je gotovo barvita«

Italijanski klarinetist in skladatelj Nico Gori se je po telefonu oglasil s tipičnim toskanskim naglasom, s tistim italijanskim k-jem, simpatično prelitim v h. Primer: »La primissima hosa he mi succede ...« Po rodu je iz Firenc, mamine neapeljske korenine so verjetno prispevale k muzikaličnosti glasu. Vzvod za pogovor je bil njegov poklon tržaškemu pevcu, pianistu in »vsesplošnemu šovmenu« (copyright Nico Gori) Leliu Luttazziju ob letošnji stoletnici njegovega rojstva.

Aprila, nekaj dni pred obletnico, je v avditoriju Parco della Musica v Rimu na koncertu predstavil skladbe, zbrane na ploščku z naslovom Oltre il blu, s stiliziranim Miramarskim gradom na ovitku. Oktobra letos mu je sledila še vinilna plošča.

Maestro Gori, zakaj ste se odločili za izdajo plošče s skladbami Lelia Luttazzija?

V preteklosti je bilo objavljenih že veliko pesmi Lelia Luttazzija. Po mojem mnenju pa je v tem izboru manjkal pomemben del.

Kateri?

Jaz sem ljubitelj džeza, že od otroških let. Oče me je z džezovskimi ploščami popeljal v ta svet, ko sem postal glasbenik, je bilo zame izvajanje džeza povsem naravno. Seveda, ameriški džezisti so mi bili pri tem za zgled, imel pa sem tudi veliko spoštovanje do naših, italijanskih izvajalcev džeza, kot so na primer bili saksofonist Gianni Basso, pianist Renato Sellani, s katerim sem dolgo let igral, trobentač Oscar Valdambrini. V več kot dvajsetletnem sodelovanju sva se s pianistom Stefanom Bollanijem pobliže seznanila z glasbo Lelia Luttazzija in spoznala njegovo džezovsko plat.

Kakšna je ta plat?

Luttazzi je genialen glasbenik. Je humorističen, je izreden komponist, njegova glasba me je prav očarala.

Ali je mogoče z eno samo besedo označiti glasbo Lelia Luttazzija?

Eh ... z eno besedo? ... z eno samo besedo? ... Glejte, mogoče sem našel to besedo: barvita. Glasba Lelia Luttazzija je gotovo barvita. Glasba lepih, živih barv. Ki več desetletij po njihovem nastanku niso zbledele.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.