Prevelik mit v preveliki predstavi

Gledališka uprizoritev Lepe Vide je zahteven izziv. Veliko slovenskih pisateljev, pesnikov in dramatikov je skušalo pretvoriti tisočletni mit v konkretna literarna dela. Pri vsaki tovrstni obdelavi je zaznati vpliv časa in prostora, v katerem je obdelava nastajala.

Tokrat sta se z izzivom spopadala makedonski režiser Marijan Nećak in slovenska dramaturginja Staša Prah, ki se podpisuje kot avtorica drame in pod dramaturgijo predstave. Lani je zaživela v Gledališču Koper, pretekli petek pa je bila premiera v Trstu, na odru koproducenta, Slovenskega stalnega gledališča.

O hrepenenju in ljubezni

Staša Prah se v besedilni predlogi ne sprašuje le o hrepenenju, ampak tudi o ljubezni, tesno povezani z njim. Izstopa občutek drsenja kaotične sodobne zahodne družbe v propad vrednot in se hkrati uveljavlja žensko vprašanje ter univerzalni humanizem z opominom na potrebo po ljubezni, predvsem do samih sebe, da bi se oklenili vsak svoje eksistence. Lepa Vida Staše Prah je torej metaforična in razpršena v iskanju odgovorov na tisoče življenjskih dilem.

Ta metaforičnost, predvsem kot mestoma kaotično nizanje simbolov in teksta, je bila pretvorjena v dokaj zahtevno predstavo. Publika tržaškega gledališča je tako po postavitvi Pressburgerjevega V gradu spet postavljena pred številne interpretacijske vozle. Temeljno je uvodno vodilo, ki ga v ekspoziciji ponuja igralec Rok Matek. Ta usmerja občinstvo k refleksiji o sanjah ter hrepenenju, ki posameznika postavlja pred izbire, ki včasih povzročajo trpljenje. Podobno Rok Matek predstavo tudi zaključi z dognanjem, da brez ljubezni ne bi živeli; čeprav namreč zaradi nje trpimo, nam kljub temu napolnjuje življenje.

Ekipa ustvarjalcev se torej zaveda, da je mit Lepe Vide, ki jo pooseblja Anja Drnovšek, mestoma preobširen. Predvsem v prvem delu to stanje izpostavi veliko krilo, ki je hkrati del kostumografije in scenografije.

»Sono una donna troppo grande,» («Prevelika ženska sem«) ponavljajo Vida in ostali nastopajoči. Rok Matek igra njenega sina, Danijel Malalan pa moža, ki se ga Vida naposled odloči zapustiti. Zapeljivec, v mitološki zgodbi zamorec, je Blaž Popovski. Preobilnost in številne predhodne literarne predelave mita o Lepi Vidi oz. hrepenenju nasploh je avtorica vgradila v besedilo v obliki literarnih vložkov in navedkov. France Prešeren je seveda nepogrešljiva medbesedilna povezava, a tudi Ivan Cankar, Shakespearova Romeo in Julija ter nazadnje in najbolj očitno Cyrano de Bergerac Edmonda Rostanda.

Metaforičnost scene

Razgibanost besedilne predloge tako lomi linearnost fabule, kar dodatno stopnjuje gledališče Marjana Nećaka, ki računa z mnogimi dodatnimi elementi. Osrednji je prav gotovo glasba, a so pomembni tudi projekcije ter številni in raznoliki scenski elementi. Z njimi se igralci spopadajo suvereno in prav njihova virtuoznost je morda najmočnejši element predstave.

Rok Matek se izkaže kot zanesljiv pevec, a tudi kot lutkar. Danijel Malalan je prav tako dober pevec, v tej predstavi pa tudi glasbenik z izvajanjem na saksofonu. Z baterijo bobnov se izkaže tudi zamorec Popovski. Glasbo za predstavo ter izbor številnih vložkov iz različnih glasbenih žanrov je podpisal sam režiser.

Scenski elementi so prav tako delo Marijana Nećaka in utemeljujejo metaforičnost: to so viseča okna, starinska naslanjača na vrtljivem podestu, sploh pa čoln iz pleksistekla ter tolkala na višjem odru. Tovrstni raznolikosti sledi tudi kostumografija Jelene Proković. Dinamičnost ustvarjajo tudi igralci z gibom, za katerega je bil svetovalec Klemen Janežič. Luč in svetloba, ki sta delo režiserja, Vida Prinčiča in Amarja Ferizovića, prav tako zaživita v najrazličnejših odtenkih. Nazadnje pa gre posebej omeniti projekcije vedut na soline, ki so delo Marina Lukanovića.

Preobilica vložkov

Od prevelikega mita do prevelike predstave skratka. Obilica literarnih vložkov, ki se izmenjujejo s petjem in glasbo, mestoma ustvarja konfuznost, saj gledalci predstavi ne utegnejo vedno slediti. Elementov je namreč veliko in marsikateri gledalec se po ogledu sprašuje, ali je predstavo razumel. Občasno zmedenost je poglabljal manjši koprski oder, medtem ko razsežnosti desk tržaškega Kulturnega doma predstavi in scenskim elementom spodbudno omogočijo, da zadihajo. Po koprski premieri je bilo že nekaj ponovitev, po nekajmesečnem premoru pa se je pri igralcih predstava tudi ulegla, kar je na tržaško izvedbo učinkovalo nedvomno pozitivno. Ravno omenjena virtuoznost igralske ekipe in posrečene poteze, kot sta uvodni in zaključni poduk Roka Matka, pa pripeljejo Lepo Vido do uspešnega razpleta.

Lepa Vida Staše Prah in Marjana Nećaka je univerzalna in hkrati sodobna pripoved o hrepenenju. Nastopajoči se gibljejo med mitskim in hkrati človeškim iskanjem ljubezni ter zasledovanjem sanj v svetu, ki pušča sanjam čedalje manj prostora. Lepa Vida pa si upa ujeti voz, ki ga Cankarjeva Francka ni, ter kot ženska in mati prevzame vso odgovornost za svoje odločitve na poti do sreče.

Tržaške ponovitve Lepe Vide, koprodukcije SSG in Gledališča Koper, bodo v petek in soboto ob 20. uri, v nedeljo pa ob 16. uri. V ponedeljek, 22. januarja, ob 20. uri bo predstava na ogled za goriške abonente v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Vse uprizoritve bodo opremljene z italijanskimi nadnapisi. Ob nedeljah in za goriško ponovitev se bodo abonenti in gledalci lahko pripeljali v gledališče z brezplačnim avtobusom (urniki na www.teaterssg.com). Blagajna bo odprta uro pred začetkom vsake predstave. Gledalci bodo lahko glasovali za nagrado Primorskega dnevnika.