Ko ti Netflix postavi svet na glavo

Ameriška spletna televizijska mreža Netflix, ki od lanskega leta »pokriva« skoraj cel svet, se je svetu kulinarike približala nadvse resno. »Z nekaj sto obiskov naše spletne strani dnevno smo skočili na več kot deset tisoč,« pripoveduje Ana Roš, ki je v kuhinjo Hiše Franko v Starem Selu pri Kobaridu prišla naključno, zaradi ljubezni do naslednika družinske gostilne, Valterja Kramarja. Študirala je mednarodne odnose, lahko bi šla v Bruselj, ostala je v Posočju. Včasih rada reče, da si še jajca ni znala pravilno skuhati, danes velja za mojstrico ustvarjanja kulinaričnih presežkov. Pa ne zgolj to: njen svet sloni na krajevnih surovinah, na iskanju ekološko pridelane zelenjave, na podpiranju bovških in tolminskih pastirjev, pri katerih Hiša Franko nabavlja planinske sire in skuto, na spodbujanju trajnostnega poljedelstva in živinoreje, ribogojstva, vinogradništva in vinarstva, ribištva... Najprej je glasnica doma in v okolici pridelane hrane, šele potem stopi v ospredje sposobnost spajanja barv in okusov ter tekstur in struktur. Sama vzgaja kislo testo za domač kruh, fermentira zelenjavo in ribe, poustvarja okuse iz pozabe in jih preko sedanjosti ohranja za prihodnost.
To je Anin svet. To bi počela tudi brez povabil na kulinarične kongrese, ki jih je še pred desetletjem obiskovala z novinarsko izkaznico, danes na njih predava. Krog ljubiteljev njene kuhinje je širila počasi in vztrajno, se privajala na dejstvo, da te v »zakotnem« Kobaridu obišče nekaj gostov namensko, drugi pa se ustavijo pri tebi preprosto zato, ker si lokal ob cesti, ki ob hrani ponuja tudi prenočišča.
»Resnici na ljubo se je večina gostov najavaljala, toda običajno le kak dan prej, kak teden po objavi oddaje na Netflixu (27. maja 2016) pa so začeli kar prihajati in prihajati. In to od vsepovsod. Iz Evrope, ZDA, Avstralije, Nove Zelandije... Na tak skokovit porast zanimanja smo bili bohemsko nepripravljeni. Naš prvi odziv je bil, da smo si naložili dodatno delovno obremenitev, kar seveda ni moglo trajati večno in sredi poletja smo še komaj dihali. Zato smo se odločili za drzno potezo in poleti med tednom prenehali pripravljati kosila; zamenjali smo jih z zgodnjimi večerjami, ki jih v ZDA poznajo kot pre dinner service, tako da je lahko osebje vsaj do popoldneva prosto,« pripoveduje Ana, ki se je na odgovornost do vse večjega števila gostov z vseh koncev sveta odzvala tako, da ni ničesar spremenila. »Obiskovalci prihajajo zaradi tega, kar so videli in slišali o meni, zato se jim lahko oddolžim samo tako, da ostanem takšna, kot sem. Jasno, ustvarjalnosti nisem postavila v kot, na njen sloni moja kuhinja, toda gostom še vedno ponujam Posočje z vsem, kar sodi zraven. Od Alp do Tržaškega zaliva in Istre,« doda in kot anekdoto pove, da na povabilo Američanov za pripravo oddaje sprva sploh ni odreagirala.
We do our Job!
»Ko sem pred dvema letoma po elektronski pošti dobila dopis Netflixa, se nanj sprva sploh nisem odzvala. Čez nekaj časa so mi ponovno pisali in me pozvali, naj si ogledam njihov prispevek o Massimu Botturi, ki so mi ga poslali v priponki. Posnetka nisem odprla, sem pa zanj povedala Enricu Vignoliju, desni roki Botture in našemu hišnemu prijatelju, ki me je oštel, češ da gre za veliko priložnost, ki je ne smem zamuditi. Potem sem si posnetek končno ogledala; ker me je navdušil, sem jim odpisala in sledili so trije dolgi pogovori, po katerih sta me obiskala dva izmed avtorjev oddaje, ki sta se prišla prepričati, če se res splača vložiti vame. Ko sem želela od avtorja oddaje Davida Gelba izvedeti zakaj so me izbrali in kako so me sploh opazili, je preprosto odvrnil, da je to pač njihovo delo – We do our job! No, če pogledamo v ozadje, vidimo, da izbirajo dobre in zgovorne kuharske mojstre iz različnih držav in da upoštevajo tudi žensko kvoto: med šestimi oddajami sta po dve ženski in pri meni se je očitno vse tako pokrilo, da se je mogočna dvajsetčlanska ekipa že po treh mesecih prikazala na vratih in posnela oddajo, po kateri pri nas ni bilo nič več tako, kot prej,« nam s trohico humorja zaupa Ana Roš.