Brez empatije živimo v družbi nasilja

Od dveh strelskih napadov, ki so najprej v beograjski šoli in nato pri Mladenovcu terjali 22 človeških življenj sta minila dva tedna. Medtem ko so italijanski mediji o srhljivih dogodkih v Srbiji poročali z distanco, smrtonosna pohoda še vedno močno odmevata v slovenskih medijskih in institucionalnih debatah.

Razlogov za to je več in niso povezani s kulturno-geografsko bližino Srbije ali prisotnostjo srbskih otrok v slovenskih šolah. Pogovori se namreč ne vrtijo okoli prisotnosti velike količine neprijavljenega orožja med ljudmi, kar v Beogradu ta trenutek obravnavajo kot glavni vzrok napadov, kajti beseda končno teče o problemu normalizacije nasilja v družbi in nenaslavljanju stisk mladih.

Prejšnji petek so šole v Sloveniji vsaj eno uro pouka namenile aktivnostim in pogovorom na temo nenasilja in strpnosti. Pobuda je zagotovo pohvalna, njen učinek pa je žal vprašljiv. Po poročanju medijev so namreč učenci izpostavljali, da se o pokolu v Srbiji in drugih podobnih primerih nasilja s starši zelo malo ali sploh nič ne pogovarjajo.

Pedagoški strokovnjaki zato poudarjajo, da so šole zgolj izobraževalne ustanove, ki sicer lahko ponudijo programe osveščanja o nasilju, ne morejo pa nadomestiti vzgoje v družini ali spremeniti zgledov, ki jih otroci in mladi dobivajo od širše družbe.

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije zato menijo, da morajo temo nasilja obravnavati vsa pristojna ministrstva, a v prvi vrsti starši doma, v primarni celici. Prepričani so, da je zaradi vse bolj permisivne ideologije in nekritične uporabe družbenih omrežij v porastu trend vzgoje z manj empatije in morale. Problem po mnenju zveze presega posameznika in šolstvo, saj je problem družbe na splošno.

Najbolj kritična od vseh je bila v zadnjih tednih ravnateljica Strokovnega centra Planina Leonida Zalokar, ki opozarja, da bi morali otrokom pomagati, namesto tega pa starši nezavedno vzgajajo čustvene invalide, saj beseda ne sploh ne obstaja.