»Mama ni razlagala, zakaj ne govorim slovensko, bilo je očitno«

Na intervju v tržaško kavarno San Marco je prišel neposredno iz Rima, kjer živi in še vedno dela. A pogovor je kljub temu stekel v tržaškem narečju. Roberto Weber, ki je v italijanski javnosti znan kot soustanovitelj družbe za javnomnenjske raziskave Swg, je namreč profiliran Tržačan s pretežno slovenskimi predniki, ki pa ga niso naučili slovenščine. Kar ga jezi.

Družinsko zgodbo, ki je vznemirljiva zmešnjava, je opisal v nedavno izdani knjigi L’uomo che parlava alle statue (Človek, ki je govoril s kipi).

Bralca prizadene pripoved, ali izpoved, da ob smrti očeta niste žalovali. Bistveno bolj naj bi vas skrbela tekaška tekma naslednjega dne ...

Res je bilo tako.

Kakšen je bil potemtakem vaš odnos z očetom?

Oče je redko prihajal domov in se ustavljal le nekaj dni. Družinsko okolje ni bilo njegovo okolje. Pač, delal je.

Kaj?

Bil je direktor hotela. Moja ločenost od njega je bila gotovo boleča. Sem pa očetu hvaležen, ker po štirih ali petih letih je vse prišlo na dan.

Štiri ali pet let po njegovi smrti?

Da. Moj odziv ob njegovi smrti je bil refleksen, sprožil se je samoobrambni mehanizem. Moral sem se braniti, nisem smel dovoliti, da me smrt povozi. To pa ne pomeni, da se kasneje z očetovo smrtjo nisem soočil. Tudi moj brat se je. Čez čas sem začel brskati za očetom in brskati po vsem ostalem, po življenju ...

Zakaj vas mama ni naučila slovenščine?

(Prekine in zaigra mamin odgovor) »Perché no te volevi!« (Nisi hotel).

Se spomnite prizora?

Zelo dobro. Paradoksalen vidik te zgodbe je, da je mama vse najbolj prisrčne odnose – družinske in prijateljske – gojila izključno v slovenskem jeziku. Na tej ravni odnosov italijanske komponente sploh ni bilo. Zato je seveda nenavadno, da me ni naučila slovenščine. A kljub temu ji ni bilo treba razlagati, zakaj. Saj je samoumevno, očitno ...

Odgovor je – z eno besedo – Trst?

Da. V knjigi omenjam mamino prijateljico Clelio, ki je še živa. Stara je 103 leta. Ona mi je povedala, kar mi mama ni, in sicer, da je mama na osnovni šoli zaostala, ker ni znala dobro italijanščine. Doma so govorili samo slovensko. To, da so njen jezik, slovenščino, degradirali, je mamo prav gotovo prizadelo. Trpela je posledice tega. Zato sem bil kasneje tako zlahka odrezan od slovenščine, kar pa me danes moti bolj kot kdajkoli prej. To, da je v Trstu postalo normalno, da se slovenščina ne prenaša naprej, mi gre na živce. Zgodovinarji so ta pojav opisali, a zgodovinarji se ne dotaknejo ljudi, kot se te lahko dotakne književnost, poezija ... A intelektualci o tem niso govorili in vidni tržaški intelektualci se te teme še vedno ne lotijo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.