»Sem ponosna zamejska Slovenka«

Zapis Ernesta Gallija della Loggie v dnevniku Corriere della Sera, češ da je raven šolstva v Italiji taka, kakršna je, zaradi vključevanja v reden pouk otrok z raznimi težavami, je dvignil mnogo prahu. To, čemur se pravi inkluzija, vključevanje, naj bi zaviralo delo v razredu.

Polemika, ki se nadaljuje v več medijih, je bila iztočnica intervjuja s profesorico angleščine na liceju Antona Martina Slomška v Trstu Nastjo Colja, ki odlično obvlada inkluzivne prijeme in o njih tudi predava. Pogovor, ki se je odvil kar na stopnišču Stadiona prvega maja v Trstu, je zajel tudi Ferda Bidovca in Pinka Tomažiča. Oba sta v družinskem drevesu intervjuvanke.

Galli della Loggia se je opravičil, ni pa preklical vseh svojih besed. Je v njih zrno resnice?

Mislim, da nekaj resnice je. Zagovarjam inkluzivno šolo, prav je, da so dijaki in učenci s takimi ali drugačnimi težavami vključeni v reden pouk in da se družijo z vrstniki. A problem so podporni učitelji. Nekateri so zelo dobri in imajo ustrezno izobrazbo, drugi pa ne. Šole pač ne dobijo ustreznih ljudi in poiščejo druge učitelje ali profesorje, ki so na razpolago. Kar ni dobro: ne moreš pomagati nekomu, ki je gluh ali slep, ne da bi nič vedel o njegovih težavah. Tu ima Galli della Loggia prav. Invalidom pomagajo učitelji ali profesorji, ki niso tam, ker bi se spoznali na invalidnost.

Zakaj je pravih podpornih učiteljev oz. profesorjev premalo?

Učiteljski poklic na splošno ni več tako privlačen. Zakaj? Moja generacija je dolgo čakala na zaposlitev za nedoločen čas – jaz na primer kar 15 let. Logično je, da to odvrača ljudi. Pri nas pa je dodaten problem priznavanje izobrazbe, pridobljene v Sloveniji. To je velik in pereč problem. Tretji razlog, manjši v primerjavi z ostalimi, je plača, ki je glede na druge evropske države nizka.

Ne morejo pa biti vir vseh težav podporni učitelji. Ti so določeni za otroke s posebnimi potrebami, ne pa za učence in dijake s specifičnimi učnimi težavami (SUT): disleksijo, disortografijo, diskalkulijo.

Drži. Za SUT ni predviden podporni učitelj, ker te motnje niso tako hude, kot je lahko huda invalidnost. Tudi pri teh primerih je težava neustrezna izobrazba.

Vsi profesorji in učitelji bi morali vedeti, kako se ravna z učenci in dijaki s SUT ...

Da.

Menite, da je to izvedljivo?

Je. Med obvezno izobraževanje tistega, ki stopi v učilnico, sodi tečaj varnosti, torej ravnanje ob potresu, poplavah ... A potres doživiš enkrat v življenju, medtem ko je otrok s SUT na vsaki šoli 7–15 odstotkov. Vse je odvisno od dobre volje posamezne šole, da poskrbi za izobraževanje zaposlenih. Ni pa pošteno do otrok, da so na nekaterih šolah ljudje, ki znajo ustrezno pomagati, na nekaterih pa ne.

Zakaj ste izbrali, da boste učili angleščino?

Nikoli nisem bila znanstven tip, ampak bolj humanističen, zanimali so me jeziki. Moja glavna želja je bila, da bi učila slovenščino, tudi diplomirala sem iz slovenščine in angleščine, a sem potem začela učiti angleščino, ker je bilo prosto mesto.

Zakaj se v Italiji tako slabo govori angleško?

Če Italijane primerjamo s Slovenci, takoj ugotovimo, da smo mi bolj nadarjeni za jezike. Slovenci smo tudi manjši narod in manjši narodi stremijo po tem, da poznajo druge jezike.

Toda tudi večji narodi v povprečju obvladajo angleščino bolje od Italijanov ...

Italijani so itak prepričani, da se bodo zmeraj znašli z gestami (smeh). Težava je tudi sinhronizacija vseh filmov in risank. Šele z Netflixom se tudi v Italiji širi kultura gledanja filmov v originalnem jeziku.

Pravite »mi Slovenci«. Očitno nimate dvomov pri vprašanju narodne pripadnosti ...

Ne. Sem Slovenka, čeprav zamejska Slovenka. Slovenka iz Italije.

Ali to poudarjate, ker čutite razliko s Slovenci v Sloveniji?

Absolutno. Ne čutim posebnih vezi s slovensko državo. Sem ponosna zamejska Slovenka. Do jezika smo mi bolj skrbni kot Slovenci v Ljubljani. Mene je groza, ko slišim »sem walkal doga« ...

To vaše razmišljanje pogojuje dejstvo, da sta dva vaša prednika, Ferdo Bidovec in Pinko Tomažič, narodna heroja?

Dajmo utopično reči, da ja. Malo po krvi sem uporniška ... Zmeraj smo bili slovenska družina, hodila sem na slovenski balet, slovensko petje, slovensko gledališče ... Vse to ti da neko podlago, nekakšen ponos. Odraščala sem tudi v času, ko je bilo še zmeraj čutiti grdo vzdušje.

Sem pa zmeraj bila prepričana, in sem še, da smo tudi sami krivi. Nismo dovolj odprti. Someščanu bi morali povedati, kdo smo, kakšni smo. Odpreti bi se morali – seveda ob jasnih pravilih. Na primer: prideš na našo šolo, a sporočila bodo vsa v slovenščini in eden od staršev bi se moral vpisati na tečaj slovenščine. Tudi premalo ponosni in premalo dosledni smo. Zakaj etikete na proizvodih naših podjetnikov niso dvojezične? Saj ne bi prodajali manj! Pa da ne govorimo o priimkih ... Tudi na uglednih mestih so ljudje s poitalijančenim priimkom.

Zdaj se boste zamerili partnerju ...

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.