»Drugi tir je nuja«

Letošnje poletje je v Sloveniji vse prej kot mirno. Politično prizorišče v domovini močno zaznamujejo dogodki povezani z Luko Koper. V kolikor je skušala vlada preko Slovenskega državnega holdinga (SDH) zamenjati nadzorni svet Luke Koper, se sedaj zdi, da se ji ta potencialna menjava vrača kot bumerang. Luški delavci so že dosegli odstop šefa SDH Marka Jazbeca, njihovih zahtev pa še ni konec. Kaj točno se dogaja v Luki Koper, nam pojasnjuje predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Peter Majcen iz Kopra.
Ali po vašem mnenju drži podatek, da je vlada Luko Koper nameravala oziroma namerava prodati tujemu investitorju?
Luka Koper, d.d. oziroma njen približno 2/3 delež je v lastniškem portfelju države Slovenije, s katerim upravlja Slovenski državni holding in je z odločitvijo Državnega zbora opredeljen kot strateška naložba, ki kot taka ni naprodaj. Družba je pogodbeno edina nosilka koncesije za opravljanje pristaniške dejavnosti in upravljanja infrastrukture na svojem območju do leta 2043, kar ji omogoča skladno enovito poslovanje. Kljub izredni strateški legi ji nadaljnji želeni razvoj omejuje dolžina operativne obale, predvsem pa enotirna železniška povezava. Gradnja drugega tira je torej nuja. Slovenija s svojo visoko zadolženostjo ter posledično zaradi t.i. »zlatega fiskalnega pravila«, po mnenju Vlade RS, sredstev za njegovo izgradnjo sama ne more zagotoviti. Posledično išče pokritje naložbe v obliki javno-zasebnega partnerstva, pri čemer je očitno, da bi potencialnemu soinvestitorju lahko dovolila tudi opravljanje pristaniške dejavnosti v Kopru, kar pomeni ponovno odpiranje koncesijske pogodbe. Posebna nevarnost lahko izhaja iz pogodbe o kreditiranju naložbe v drugi tir, kjer bi po nekakšnem »masterplanu« Luka Koper postala garancija za posel, in kot taka kljub »strateškosti« naložbe v nevarnosti za odtujitev iz državnega lastništva. Iz povedanih dejstev torej lahko sklepamo, da vlada oziroma SDH Luke Koper neposredno ne ponuja in ne prodaja, z neustrezno naložbeno politiko pa lahko to stori posredno.
V tej maniri je pred dnevi torej predsednik vlade dejal, da o prodaji ni bilo na vladi nikoli govora, ob tem pa navajal potrebo po podeljevanju koncesij. Ali ne gre pri tem za čisto sprenevedanje?
Prav takšno dvoumno obnašanje tako predsednika Mira Cerarja kot ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča je dodatno spodbudilo in okrepilo revolt delavcev v luki, ki se zavedajo, da bi odpiranje koncesijske pogodbe pomenilo razbitje Luke Koper, d.d. in posledično ogrozilo njihova delovna mesta. Podjetje brez koncesije je praktično mrtvo. Poleg tega je znano dejstvo, da ima Luka Koper v kreditnih pogodbah klavzulo o takojšnem poplačilu preostanka dolgov, če se koncesija odpre. To bi podjetje toliko izčrpalo, da na morebitnem mednarodnem natečaju za koncesijo ne bi bilo konkurenčno v tekmi z verjetnimi tujimi interesenti. Torej, to je še ena realna nevarnost, ki preži na Luko Koper.
Zakaj se v Sloveniji tako močno trudimo, da bi prodali vsa tako imenovana strateška podjetja?
Osebno vidim izvirni greh za takšno početje v nesmiselnem zadolževanju vsevprek, na vseh ravneh, v obdobju konjunkture pred zadnjo globalno gospodarsko krizo. Breme dolgov je pristalo na ramenih davkoplačevalcev, ko jih je posvojila država, ki je z velikimi količinami denarja morala reševati banke. Zdaj smo pod lupo mednarodnih finančnih inštitucij, ki nas držijo za vrat, denarja pa zmanjkuje za strateške naložbe. Razprodaja podjetij je tako najenostavnejša rešitev, a pogosto vprašljiva.
Pred časom ste obiskali pristanišče v Hamburgu. Kako tam gledajo na Luko Koper oziroma kakšni so njihovi interesi?
Obisk Hamburga smo z luškimi sindikalisti opravili v sklopu projekta, v katerem smo želeli spoznati kadrovsko politiko izbranih evropskih pristanišč predvsem tako, da smo iskali nove rešitve za Koper pri sindikalnih kolegih. Sprejem, ki so nam ga pripravili, je bil neverjeten. Naša prisotnost ni ostala neopazna tudi pri visokih politikih in gospodarstvenikih. Takoj je bilo jasno, da njihove sindikate dojemajo drugače kot smo mi vajeni doma. Sindikalna mnenja in stališča kapital in politika jemljeta skrajno resno, saj se zavedajo, da jim takšen odnos prinaša boljše rezultate, zato dialogu namenjajo veliko časa. Kako gledamo na aktualne razmere v naši družbi, je zanimalo tako hamburškega evropskega poslanca Knuta Fleckensteina kot tudi prvega moža terminala »Eurogate« in predsednika evropskega združenja terminalistov »Feport« Guntherja Bonza. V daljših pogovorih z njima je bilo jasno, da jih koprska luka izredno zanima, predvsem pa kontejnerski terminal. Pogovarjali smo se o logističnih tokovih, konkurenčnosti med ladjarji in terminalisti, o razvoju tehnologije, največ pa o kadrovskih vprašanjih in zaposlovanju. Zelo me je presenetilo, kako natančno so bili naši sogovorniki obveščeni o dogajanju pred leti, ko se je nekdanji predsednik uprave nemških železnic Hartmut Mehdorn trudil postaviti na noge »Slovenski logistični holding«, ki naj bi tedaj obsegal Slovenske železnice, Luko Koper in koprskega logista, Intereuropo.
Ali drži podatek, da naj bi v Italiji potekala priprava za gradnjo terminala v Žavljah, kljub temu, da je dežela FJK proti gradnji?
Potencialni investitor, španski Gas natural, se vsaj že desetletje trudi s pridobivanjem soglasij in dovoljenj za ta projekt. O sami neposredni pripravi za gradnjo terminala pa bi težko pritrdil. Pomemben podatek je, da je s strani italijanskega okoljskega ministrstva projekt že maja letos pridobil okoljsko soglasje, t.i. »Via« dokument. Prav tako je novost, da žaveljski uplinjevalnik ni več italijanski strateški projekt, ampak je zdaj za njegovo usodo regijsko pristojna FJK, ki projektu ni naklonjena, saj je nanj izdala negativno mnenje. Takšno stališče je jasno, saj mu nasprotuje tudi večina lokalnega prebivalstva, terminala pa prav tako ni več v načrtih širitve tržaškega pristanišča, ker ni kompatibilen z ostalimi pristaniškimi dejavnostmi. Vseeno pa nisem prepričan, da je projekt že dokončno pokopan. Dvomim namreč, da bodo investitorji po dosedanjih naporih in vložkih v projekt, od njega dvignili roke brez nadaljnjega boja.
Kaj bi morala sedaj storiti Republika Slovenija?
Osebno pričakujem vsaj pritožbo slovenskega Ministrstva za okolje na okoljsko soglasje projektu s strani njihovih italijanskih kolegov. Kljub temu, da je sedaj ustvarjen vtis dokončnega zaključka tega projekta, z vsemi negativnimi vplivi, ki bi jih povzročil, bi s pritožbo ohranili možnost zaščite slovenskega interesa tudi v bodoče, če bo do obnovitve projekta prišlo.
In bodo to storili?
Pritožbeni rok se izteče 30. julija, zato bodo morali pohiteti.