Razstava o literatu, prevajalcu in posredniku med kulturami

»Tržaški pisatelj španskega jezika (Uno scrittore triestino di lingua spagnola)«: tako je, z neprikritim ironičnim prizvokom, samega sebe pred stavil Juan Octavio Prenz. V Argentini rojen istrskim staršem je v Trstu preživel velik del svojega življenja. Prodornemu pesniku - pisatelju, tenkočutnemu prevajalcu in izjemnemu kulturnemu posredniku je namenjena dokumentarna razstava, umeščena v dva razstavna prostora Državne knjižnice »Stelio Crise«. Pobudnika razstave, ki bo na ogled samo še do 26. aprila (danes in jutri 8.30-18.30, v petek le do 13.30), sta omenjena knjižnica in združenje Arhiv in dokumentarni center deželne kulture (Archivio e centro di documentazione della cultura regionale), ki sta pripravila tudi zanimivo spremno publikacijo. Pokrovitelja pobude sta tržaška univerza in tržaški PEN klub.

Razgibana življenjska zgodba

Strniti pisano življenje in obsežen opus Juana Octavia Prenza v nekaj panojev in izložbenih miz ni bilo lahko, kot obiskovalcem razlaga prof. Elio Guagnini, ki je sodeloval pri pripravi razstave in priložnostnega zvezka. Na niz študijskih zvezkov I Quaderni dell’Archivio je Guagnini še posebej ponosen, ker osve tljujejo življenje in delo osebnosti, ki so zaznamovali kulturno sceno FJK. V to se upravičeno vključuje Juan Octavio Prenz, ki se je iz nekdanje Jugoslavije v Trst preselil leta 1979.

Rodil se je v argentinskem mestu La Plata julija 1932, po tehniški srednji šoli je diplomiral iz španske kulture in jezika ter je najprej poučeval na srednji trgovski šoli (Escuela Normal Superior de Comercio). Že v tem obdobju je imel težave zaradi nasprotovanja režimu generala Perona. S prvima pesniškima zbirkama je opozoril nase, po poroki z Elviro Dolores Maison se je odpravil v Evropo in je pet let ostal v Beogradu, kjer je bil lektor španskega jezika na univerzi. V jugoslovanski prestolnici se je tudi rodila prva hčerka Cecilia. Leta 1967 se je vrnil v Argentino, predaval je na univerzi v La Plati in je bil tudi aktiven kot prevajalec, leto kasneje se je rodila druga hčerka, Betina. Leta 1972 je postal pridruženi profesor na univerzi v Buenos Airesu, vendar so mu iz političnih razlogov dve leti kasneje odvzeli mesto. Zaradi vse hujšega pritiska se je leta 1975 moral zateči na jugoslovansko ambasado, nato je z družino odpotoval v Beograd, kjer je ostal do leta 1979. Takrat je za nov družinski dom izbral Trst, kjer je do leta 2002 poučeval na univerzi. Med bivanjem v Trstu je občasno poučeval tudi na drugih univerzah, v Ljubljani, Benetkah in Madridu. Rehabilitirali so ga tudi v Argentini in več let je predaval na univerzah v Buenos Airesu in La Plati. Umrl je v Trstu leta 2019.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.