Friuli da, Kras pa ... (Marjan Kemperle)

»Un protocollo non si rifiuta a nessuno.« Nikogar ne prikrajšaš za protokol.
Nekako tako bi lahko prevedli včerajšnjo presenetljivo izjavo italijanskega ministra za kmetijstvo Maurizia Martine.
Protokol je tisti, na Krasu vsem dobro (oziroma žalostno) znani akt, ki je aprila 2010 omogočil ustanovitev zaščitne vinske znamke Prosecco Doc. Prvi podpisnik je bil Martinov predhodnik, takratni kmetijski minister Luca Zaia.
V pogovoru je - vedno v zvezi s protokolom - minister poudaril, da »je treba preiti od propagande k operativnim dejanjem.«
Z drugimi besedami: sedanji italijanski kmetijski minister je tržaškim kmetovalcem in vsem drugim tukajšnjim podpisnikom znanega protokola povedal, da so nasedli propagandi njegovega ligaškega predhodnika. S protokolom jih je Zaia milo rečeno okoli prinesel.
Hvala lepa!
Po drugi strani je minister pohvalil sodelovanje z Deželo Furlanijo Julijsko krajino, ki je omogočilo ustanovitev skupne furlanske zaščitne vinske znamke Friuli Doc. To je bilo možno, ker je ministrstvo ubralo nekakšno privilegirano pot in v nekaj mesecih premostilo tiste birokratske in upravne zapreke, za katere navadno pretečejo leta, da se zadeva ustrezno reši.
Furlanski vinogradniki so lahko zadovoljni. Kraški manj.
Kajti ponovno so se znašli v vlogi vinske Pepelke.
Na županstvu so spet slišali mnogo besed, konkretnega, črno na belem, pa nič.
Minister Martina je nekajkrat omenil priložnosti, ki jih ponuja tako imenovana skupna organizacija trga, tlakovana z evropskimi sredstvi. Načrti so deželnega oziroma meddeželnega okvira.
Po dosedanjih izkušnjah s protokolom o proseccu in vsem, kar mu je sledilo, ter po pozornosti, ki jo ministrstvo namenja Furlaniji, je lahko ugibati, koliko teh sredstev bo prispelo na Kras.
Malo ali nič.