NEMŠKE VOLITVE - Bo Evropi trda predla? (Marko Marinčič)

Hecno je po volitvah v Nemčiji pomisliti na vse, ki so v Italiji modrovali, da se je treba zgledovati po nemškem volilnem sistemu, saj je »tam že zvečer po zaprtju volišč znano, kdo bo vladal«. Da bo vladala Angela Merkel, ni bilo dvoma niti pred volitvami. S kom in kako pa je drugo vprašanje. Volitve so prinesle politični potres in to ne samo, ker je skrajno desna stranka AfD triumfalno prodrla v Bundestag s kar 94 poslanci. Ankete so to napovedale. Kar preseneča, je dimenzija poloma velike koalicije. Njena stebra, unija CDU/CSU in socialdemokrati SPD, sta skupaj izgubila 14 odstotkov glasov. Vodja SPD Martin Schulz je že ob prvih izidih razumel, da za preporod stranke ne bo dovolj njegov »novi« obraz. Stranka potrebuje nov začetek, saj je njena identiteta povsem zbledela v podrejenosti neoliberalni hegemoniji, ki je pometla z največjo zgodovinsko pridobitvijo socialdemokracije - evropsko socialno državo.
Schulz je zato napovedal umik v opozicijo tudi z namenom, da je ne prepusti desnici, ki močno zaudarja po nacizmu. V novi, sodobni preobleki, a še vedno v duhu tradicije, če sodimo po vodji AfD Alexandru Gaulandu, ki trdi, da morajo biti Nemci »ponosni na to, kar so naredili naši vojaki v prvi in drugi svetovni vojni«. Gauland sicer odklanja primerjavo z nacizmom in pravi, da ima rad jude in Izrael. Njega motijo muslimani. Poskusimo, vsakič ko omenja »islamce,« besedo nadomestiti z »judi«, pa bomo dobili zanimivo zgodovinsko primerjavo z diskurzi nacistov iz 30. let. Celo nekdanja predsednica AfD Frauke Petry, tista, ki bi begunce konfinirala na sredozemskih otokih, je ugotovila, da so taki pajdaši preveč skrajni za njen okus. Ta desnica bo v parlamentu osamljena, njena gesla pa bodo gotovo pogojevala krščanske demokrate, ki želijo spet privabiti domov več kot milijon na skrajni desni izgubljenih volilnih ovčk.
Še nujnejši pa je za Merklovo problem vlade. Za razliko od SPD sama ne more pobegniti v opozicijo. Obsojena je na vladanje. S kom? Najraje bi obnovila koalicijo s SPD. Gotovo bo poskusila vse v tej smeri, zelo verjetno pa bodo socialdemokrati naredili vse, da bi se izvili iz smrtonosnega objema. Ostaja torej le še »jamajška« koalicija z liberalci in Zelenimi. Komplicirana zadeva, saj imajo eni in drugi nasprotna stališča glede (skoraj) vsega. »Realpolitik« in nuja, saj alternative ni, pa bosta najbrž nazadnje le zlepili skupaj še tako nenaravno koalicijo.
Kakšna pa utegne biti ta vlada? Zeleni bodo najbrž imeli obrobno vlogo. CDU in njena desna bavarska sestra CSU naj bi se pod pritiskom AfD pomaknili še bolj na desno. Liberalci pridigajo še strožje zategovaje pasu in nemško ekonomsko sebičnost. Celo Wolfgang Schäuble je za njih »premehak,« zato hočejo finančno ministrstvo zase in bodo na valu volilnega uspeha zahtevali še marsikaj. »Mediteranskim lenuhom,« naj bi trda predla. Zdajšnja Evropa je že močno zaznamovana z nemškimi političnimi in še bolj gospodarskimi interesi, vendar je od časa do časa Angela Merkel znala biti tudi nekoliko »evropska«. Na primer ko se je postavila na stran Maria Draghija in njegovih spodbud gospodarstvu, tudi za ceno spopada z jastrebi Bundesbanke. Bo z liberalci v vladi še tega sposobna? Ali pa bomo ob izteku Draghijevega mandata na čelu ECB dobili jastreba med jastrebi Jensa Weidmanna?
V Rimu, Atenah, Madridu, Lisboni, menda tudi v Parizu, ob tem mnogi trepetajo. Potrebovali bi namreč bolj evropsko Nemčijo, tvegamo pa, da dobimo še bolj nemško Evropo.