Krvave glasovnice (Marko Marinčič)

Barcelona, 2017. Kje sem že videl podobne prizore? V misli mi prihaja Trg Tienanmen, 1989; Genova, vrh G8, 2001; Palestina, vsako leto, večkrat na leto. Različne zgodbe, različne stopnje nasilja, enako zatiranje. Na eni strani množice, ki zahtevajo pravičnost, demokracijo, na drugi slepo policijsko nasilje. Še najbolj pa so me prizori izpred katalonskih volišč spomnili na Landisov kultni film Blues Brothers, ko imata Jake in Elwood »na božji misiji« tik pred koncem za petami celo armado lajajočih policistov in vojakov. Rajoyevi robocopi, ki so s pendreki udrihali po starkah, za lase vlekli ženske iz volišč, metali ljudi s stopnišč in skakali nanje s policijskimi škornji, streljali gumijaste naboje v miroljubne ljudi, ki so v rokah imeli le glasovnice in nageljne, so bili enako groteskni, utelešenje slepe in gluhe oblasti, ki je izgubila stik z ljudmi in demokracijo.
Lahko si mislimo karkoli o potezi katalonskih nacionalistov, nekaj pa je jasno kot beli dan. Problem, ki ga postavljajo, je političen, v državi, ki se ima za demokratično, pa se lahko rešuje le politično, z dialogom, pogajanjem, iskanjem kompromisa. Če je s svojim formalističnim sklicevanjem na ustavo imel španski premier imel kak argument, si ga je z divjanjem žandarjev v nedeljo povsem zapravil. Mariano Rajoy, ki je na oblasti samo zaradi izčrpanosti volivcev po enoletni krizi in večkrat ponovljenih volitvah, se je šel neizprosnega državnika, dokazal pa je le svojo šibkost. Še njegova zavetnica Angela Merkel ga je menda v nedeljo okrcala, da se tako ne dela.
Vprašanje je, kaj bo zdaj. Težko se je pogovarjati, potem ko so zapeli pendreki. Edina možnost je zunanje posredovanje. Evropska unija bi bila kot nalašč za to. Ko bi bila unija narodov in ne držav. Bodo bruseljski pritlikavci sposobni za hip pozabiti, da je Rajoy eden od njih in se postaviti kot resnično tretji, nepristranski posredniki?