POLOM ITALIJE - Brez dostojanstva (Albert Voncina)

Ni naključje, da se italijanska nogometna reprezentanca prvič po 60 letih ni uvrstila na nogometno SP ravno na dan, ko je po polotoku odmevala novica o fašističnem pozdravu nogometaša Eguenia Marie Luppija na igrišču 2. amaterske lige v Marzabottu. Oba dogodka še enkrat potrjujeta, da v italijanskem nogometu na katerikoli ravni marsikaj ne gre. S tem se nismo sicer seznanili v ponedeljek, saj mesto predsednika nogometne zveze še vedno zaseda Carlo Tavecchio, ki je na svojem stolčku ostal tudi po izjavi iz leta 2014: »Opti Poba je pred tem jedel banane, sedaj pa igra za Lazio«. Predsednik bo na svojem mestu najbrž ostal tudi po ponedeljkovi »apokalipsi«, kakor jo je sam opisal, če se spet ne bo zmenil za dostojanstvo.
Dostojanstvo je očitno deveta briga tudi za selektorja Gian Piera Venturo, ki se je po tekmi odločil, da svojih napačnih tehničnih, taktičnih, športnih in človeških izbir ne bo omilil z odstopom. Najbrž se mora o tem prej pogovoriti s predsednikom in najverjetneje iztržiti še nekaj denarja od skoraj poldrugega milijona evrov na leto vredne pogodbe. Večkrat po nogometnih neuspehih vsi krivijo skoraj izključno trenerje oz. selektorje, tokrat pa so kritike na račun Venture čiste kot solza, če ne drugo zaradi arogantnih izjav in napovedi med obračunoma s Švedsko. Če k temu dodamo, da se je pred kamero predstavil šele v ponedeljek oz. v torek ob 00.14, je mera polna. Venturo si bodo sedaj povsem upravičeno vsi zapomnili zaradi najbrž najhujšega poloma v zgodovini italijanskega nogometa. Ko se reprezentanca ni uvrstila na SP 1958, je na Mundialu nastopalo le 16 reprezentanc, sedaj pa se v Rusijo uvrsti kar 32 izbranih vrst. Za neuspeh pa ne sme plačati le Ventura, a tudi tisti, ki so mu zaupali vlogo selektorja reprezentance, ki je pred tem osvojila štiri naslove svetovnega prvaka. Ekipo s prestižno zgodovino je vodil trener, ki si pred tem ni nabral nikakršne mednarodne izkušnje, razen nastopanja v evropski ligi s Torinom, na državni ravni pa nima nobenega uspeha. Pardón, v sezoni 1995/96 je osvojil C1-ligo z Leccejem.
Težave pa so nastale mnogo pred dvojnim dvobojem s Švedsko. Po uspehu leta 2006 je Italija tako na SP 2010 (v skupini s Paragvajem, Slovaško in Novo Zelandijo) kot 2014 (s Kostariko, Urugvajem in Anglijo) izpadla v predtekmovanju. Kakovost trenutne (in prihodnje) generacije nogometašev - če izvzamemo nekaj »veteranov«, na čelu z Buffonom, ki je svoj objokani obraz gosposko ponudil kameram, ploskal pa je med švedsko himno - še zdaleč ni primerljiva s Pirlom, Del Pierom, Tottijem, pa niti z generacijo z začetka 90 let, ki ni osvojila nič. Tudi Ventura ni Lippi ali Sacchi ali trenutno brezposelni Ancelotti, ki bi proti Švedski najbrž vsaj nekaj minut zaupali Insigneju.
O dostojanstvu se ni veliko zmenil niti »strokovni« komentator televizije Rai Walter Zenga, ki se je leta 2015 izkazal, tako da si je sam umetno barval brado, v ponedeljek pa je med komentiranjem tekme svoje tehnično znanje nadomestil z nizkotnim navijaštvom, sploh pa je vseskozi poudarjal, kako Švedi ne znajo igrati nogometa. Zenga je med drugim publiko na stadionu opisal kot »fantastično«. Publiko, ki je pred tekmo izžvižgala švedsko himno. Polom je tudi zaradi tega zaslužen. Upati je sedaj le treba, da bo končno prišlo do streznitve in preporoda. Tako na nogometni kot na dostojanstveni ravni.