GENOVA - Kolaps politike (Peter Verč)

Najprej rečejo, da je treba spoštljivo molčati, potem sprožijo polemiko. Ali obratno: v prvem stavku bevsknejo proti političnemu nasprotniku, v drugem pozovejo k žalovanju. Saj ni treba pojasniti, kdo so ti kronski primeri sprenevedanja. Poznamo jih. Tudi če nočemo, jih vidimo ali slišimo vsak dan. Pridejo v vsaka poročila, vsilijo se v naše telefone, prebijejo se v vsako javno poro. Vsak medij jih je poln. Tudi naši kufri.
Tragedija v Genovi jih ni naredila bolj humane. Le še bolj bedne. Kajti ob kolapsu viadukta z mnogimi smrtnimi žrtvami plemenita pamet ne komentira. Vpraša.
Ob ugotovitvi, da je bila avtocesta iz Genove proti Franciji preobremenjena, bi se morali zavedati, da je smrt vseh tistih nedolžnih voznikov in potnikov pravzaprav le račun naši družbi. Stvarnost je pač eksaktna veda. Če planetu ne prizaneseš, bo vrnil udarec. Kot človeško telo: če vanj vnašaš preveč hrane, pričakuj zdravstvene posledice.
Kako vlagamo v infrastrukturo? Kar dobro. Naložbe večkrat pripomorejo k razvoju in povečanju delovnih mest. Tudi do okolja pokažemo spoštljiv odnos. Vsi večkrat z odliko opravijo svojo nalogo: načrtovalci, gradbeniki, gospodarstveniki.
Manjka pa tisto, o čemer bi morala razmišljati politika. Na konkretnem primeru viadukta v Genovi bi to pomenilo, da bi se morala ob rastočem prometu – že pred desetletji – vprašati, kaj je alternativa preobremenjeni avtocesti. Prenos tovora na železnico? Morda. Nova konstrukcija? Lahko tudi. Ali še kakšna druga pogumnejša odločitev? Tudi lahko.
A vsaka odločitev bi bila le zakrpana luknja, če ni neke širše analize, ki bi razkrila, zakaj neprestano gradimo in potujemo.
Gradimo, da bi se udobneje in hitreje premikali, premikamo pa se, ker to terjajo naše potrebe. Te pa so postale že preveč iracionalne. Naročimo na spletu in naročeno želimo že jutri na domu ali v podjetju. Kaj nas je privedlo do tega?
Svet je pač tak, boste rekli. In vendar: če že vemo, da nekaj ni v redu, bi ga politika morala spremeniti.