Ko je leta 2004 prišla na delovno prakso v Bruselj, je bila prepričana, da bo v belgijski prestolnici ostala pol leta. »Tistih šest mesecev pa se je spremenilo v skoraj enajst let,« se med telefonskim pogovorom nasmehne Katja Legiša.
34-letnica iz Cerovelj se je po maturi na jezikovnem liceju Franceta Prešerna vpisala na videmsko univerzo in se na njenem goriškem sedežu izpopolnjevala v stikih z javnostmi in komunikaciji. »Med študijem sem šla na sedemmesečno Erasmus izmenjavo v Francijo, pred zaključkom študija pa sem želela še na delovno prakso v sklopu evropskega projekta Leonardo. Upala sem, da se bom vrnila v Francijo, univerza pa mi je ponudila Bruselj. Ko sem staž zaključila, so me v družbi presenetili z delovno ponudbo. Ostala sem v Bruslju in tu dokončala svojo diplomsko nalogo: na domačo univerzo sem se vrnila samo na zagovor, naslednjega dne sem bila spet na delu v Bruslju.«
Družba, ki jo je zaposlila, se je ukvarjala z velikimi evropskimi projekti na znanstvenem področju. »Sprva sem se ukvarjala s komunikacijskimi vidiki, nato tudi z vodenjem posameznih projektov. S kolegi smo si “razdelili” svet - jaz sem skrbela predvsem za Indijo. Ogromno sem potovala, kovček je bil takrat podaljšek moje roke ... Medtem sem nekaj časa delala tudi v evropskem parlamentu kot asistentka slovenskega poslanca Lojzeta Peterleta.«
Ali kdaj pa kdaj razmišlja o povratku? »Domotožje seveda imam, tako kot vsi, v določenem trenutku pa najdeš neko ravnovesje. Moj dom je tukaj in tam ... in to mi daje moč, ker mi omogoča različne perspektive.«