Nazaria Saura je na morišče spremljal slovenski duhovnik

10. avgusta so se tako v Trstu kot v Italiji spomnili stote obletnice smrti koprskega iredentista Nazaria Saura. 10. avgusta 1916 so namreč avstro-ogrske vojaške oblasti dale v Pulju zaradi veleizdaje obesiti Nazaria Saura, ki je kot avstrijski državljan, vendar italijanski iredentist prestopil na italijansko stran in se v prvi svetovni vojni kot mornariški častnik boril proti Avstro-Ogrski, dokler ga niso zajeli pred istrsko obalo, na procesu pred vojaškim sodiščem pa obsodili na smrt.
Lik Nazaria Saura, ki sta se ga včeraj spomnila med drugimi italijanski predsednik Sergio Mattarella in deželni odbornik za kulturo Gianni Torrenti, je v italijanski javnosti, predvsem na krajevni ravni, zelo znan, po njem so poimenovali šole, na nabrežju pred Pomorsko postajo pa stoji njegov bronasti kip. Manj znano pa je, da je koprskega iredentista na njegovi zadnji poti spremljal slovenski duhovnik. To je bil Ivan Tul (1877-1959), doma iz Mačkolj, med Primorci znan kot teolog, profesor, dušni pastir, ljudski misijonar, religiozni pisec in zaveden Slovenec, ki je bil med prvo svetovno vojno vojaški kurat avstro-ogrske mornarice v Pulju. Kot tak je tistega 10. avgusta 1916 imel nalogo, da Nazaria Saura pospremi na morišče. To je tudi storil, pri čemer je z glasno molitvijo skušal preglasiti Saurove iredentistične vzklike, česar italijanski nacionalisti in fašisti niso nikoli pozabili. Tudi zaradi tega in seveda zaradi narodnoobrambnega delovanja je bil pod fašizmom tarča javnih napadov in policijskega nadzorstva, leta 1934 pa je moral zapustiti mesto spirituala (odgovornega za duhovno vzgojo) v goriškem bogoslovju.
Kot že rečeno, je Nazario Sauro dobil spomenike, Ivan Tul pa je živel pretežno v tišini, a duhovno bogato in ustvarjalno: med leti 1908 in 1955 je namreč izdal preko dvajset publikacij z nabožno vsebino in dva molitvenika, religiozna tematika prevladuje tudi v njegovih več kot petsto pesmih. Tul je bil tudi sošolec in prijatelj duhovnika, teologa in spovednika ter kandidata za beatifikacijo Jakoba Ukmarja. V nasprotju s Saurom dolgo časa ni imel spomenika, vse do leta 2009, ko so ob priložnosti 50-letnice njegove smrti na pročelju mačkoljanske cerkve odkrili spominsko ploščo.