Psiholog, ki je duševnim bolnikom vrnil dostojanstvo

Ko je gospod Danilo Sedmak, Svetoivančan po rodu, v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja kot mlad psiholog - prostovoljec prišel v svetoivansko umobolnico, so pacienti morali opravljati različna opravila. To so počeli v okviru t.i. ergoterapije oz. delovne terapije, ki naj bi krepila človeški um. Ljudje z različnimi duševnimi težavami so vrtnarili, čistili, prenašali premog, pomagali v kuhini itd. Od 1200 pacientov jih je najmanj 500 vsak dan opravljalo fizična dela. Vse to zastonj. Nikomur takrat ni prišlo na misel, da delo, čeprav v okviru predpisane terapije, ni nič drugega kot golo izkoriščanje. Takšno je bilo splošno prepričanje do trenutka, ko je sedem spremljevalcev duševnih bolnikov pristopilo k mlademu Sedmaku in ga prosilo, naj pristopi k tedanjemu direktorju bolnice in se zavzame za to, da bi duševni bolniki pri svojih opravilih uporabljali vsaj rokavice. Sedmak se je zastavil za to stvar in z obljubo nastavil zametke socialnega podjetništva znotraj umobolnice, ki mu takrat ne v Italiji ne v širšem svetu ni bilo para.

Ste slutili, da bo vaša prošnja imela tako daljnosežne posledice? Uspelo vam je namreč vzpostaviti model socialnega podjetništva za najbolj ranljive skupine ljudi ...
Nikakor ne. Zahtevi po rokavicah so sledile zahteve po topli malici, prhi, primerni obleki. Mladost in optimizem sta me spodbujala, da nisem opustil boja za pravice izkoriščanih bolnikov. In tako je nastala, kot so ji nekateri pravili, zadruga »norih«.
Marginalni skupini ljudi ste vrnili pravice in s tem tudi dostojanstvo. Je bila pot do vzpostavitve socialne zadruge trnova?
Pot je bila grozno naporna. Ko sem na sestankih kolegom pravil, da bi delo duševnih bolnikov morali obravnavati kot katero koli drugo delo, so mi pravili, da sem nor. Najpogostejši odgovor, ki sem ga takrat slišal, je bil, da se ne da nič spremeniti, ker zakon 104 iz leta 1904 jasno določa položaj duševnih bolnikov. Meni se je to zdelo krivično in nesprejemljivo.
Ste med vašimi prizadevanji naleteli še na kakšne ovire?
Sprva nam tudi sindikati niso bili naklonjeni. Prepričani so bili, da jim jemljemo delo.
A s trdim delom nam je uspelo spremeniti njihovo prvotno stališče. S pravnega vidika pa je težavo predstavljal zakon, ki je duševne bolnike obravnaval kot subjekte, ki so neprištevni in brez državljanskih pravic. Šele po vložitvi druge vloge je sodišče v Trstu priznalo našo zadrugo.