»Magajna je v sebi imel tudi ironijo in poezijo«

V petek, 21. oktobra, ob 18. uri bodo v palači Gopčević odprli razstavo Mario Magajna - fotografo, fotograf. Gre za prvi tako obsežen pregled, ki nastaja ob stoletnici rojstva našega dolgoletnega fotoreporterja. Razstava je sad sodelovanja med številnimi ustanovami in društvi, na čelu z Narodno in študijsko knjižnico, ki hrani izredno bogat Magajnov arhiv. O tem, kako je potekal izbor fotografij, smo se pogovorili z Robijem Jakominom, ki je z Andrejem Furlanom tudi kustos razstave.
Magajnov arhiv hrani okrog 260.000 negativov. Kako je potekala selekcija fotografij?
Z Andrejem Furlanom in Martino Humar smo pregledali ves digitaliziran del arhiva, to je okrog 180.000 negativov. Prvi izbor je zaobjel približno 600 posnetkov, s pomočjo preostalih članov strokovnega odbora – Meto Krese, Sergiom Ferrarijem in Frankom Vecchietom – pa smo opravili končni izbor fotografij, ki bodo na ogled v palači Gopčević. Teh bo nekaj več kot sto.
Na podlagi katerih kriterijev ste opravili izbor? Katero je bilo vaše vodilo?
Maria Magajno smo želeli predstaviti predvsem kot fotoreporterja, ker je to bil njegov poklic in ker je v tem obdobju posnel najboljše slike. Zgodovinski odsek NŠK hrani na primer tudi dva albuma fotografij, ki jih je Magajna posnel kot vojak v Afriki. Seveda sta zanimiva in bi morda zaslužila večjo pozornost, ampak globalno gledano nista značilna za njegovo delo. Mi smo v njegovih posnetkih iskali reprezentativnost. To je bil pomemben in prepotreben koncept, ki nas je vodil pri izboru.
Prednost so torej imele fotografije, ki jih je Magajna ustvaril med opravljanjem svojega poklica?
Na razstavi bo največ fotografij, ki jih je ustvaril kot fotoreporter. A tudi slike o otrocih, ki jih je zelo rad in zelo pogosto fotografiral, športni posnetki in avtorske fotografije. Na ogled bo tudi deset fotografij, ki jih je sam pripravil za razstavo v galeriji Scorpione in so bile pred nekaj tedni razstavljene v Gorici.
Načrtno smo spustili veliko tematik, saj smo bili prostorsko omejeni in smo se pač morali prilagoditi dimenzijam dvorane. Na razstavi tako na primer ne bo kraških motivov ali slik iz gledališča, ki ga je Magajna zelo rad obiskoval. Upam, da bomo v prihodnjih letih lahko postavili tudi tematske razstave. Vsaka izbrana slika pa kaže na formalno, estetsko in vsebinsko dovršenost Magajnove fotografije.
Vas je med pregledovanjem Magajnove zapuščine kaj posebno presenetilo?
Doslej se je na račun Magajnovega dela marsikaj samo ugibalo, sedaj smo dobili tudi potrditve. Na primer to, da se je ob prehodu z večjega formata na manjši format negativov zmanjšala tudi kvaliteta posnetkov. To pa se je zgodilo sredi 70. let, ko je zanj delo postalo bolj rutinsko, tako, da težko rečem, če sta zadevi povezani. Tudi prej in potem najdemo dobre fotografije, ampak zlato obdobje Magajnovga dela je nedvomno tisto med letoma 1955 in 1975.
Kaj je botrovalo njegovim najboljšim fotografijam?
Mnoge fotografije, ki smo jih izbrali za razstavo, so sad enega samega posnetka, saj je Magajni tako uspelo posneti veliko dobrih fotografij. To ni enostavno in niti samoumevno. Ne vemo, koliko je vplivala sreča, koliko genialnost, koliko prirojenost, koliko rek »vaja dela mojstra«. Kolikor vemo, se Magajna ni izobraževal, niti neformalno kot nekateri njegovi kolegi, ki so v kinu gledali neorealistične filme. Očitno je v sebi imel nekaj več ... ne nazadnje tudi dozo ironije in poezije. Sebe ni imel za avtorskega fotografa, njegove fotografije pa »govorijo« drugače.