»Napoved selitve proizvodnje iz Boljunca na Finsko me je presenetila«

Pisalo se je leto 2017, ko je lastnika največjega ladjarja na svetu MSC Gianluigija Aponteja v Boljunec pripeljal menedžer Guido Barbazza. Podjetniški vizionar, po rodu iz Genove, je bil takrat predsednik in tudi izvršni direktor družbe Wärtsilä Italia. Pod njenim vodstvom in v sodelovanju z lokalnimi oblastmi je Barbazza rešil veliko težav in boljunski obrat spremenil v priložnost. Je tudi zaslužen, da je v Boljunec prišla multinacionalka BAT, ki je s seboj prinesla 500 milijonov investicij.

Za vse te zasluge je tržaški župan Roberto Dipiazza genovskega podjetnika včeraj počastil s srednjeveškim pečatom Občine Trst. Podelitve sta se med drugimi udeležila tudi odhajajoči predsednik pristaniške uprave Zeno D’Agostino in izvršni direktor družbe Samer & Co. Shipping Enrico Samer. Ob robu slovesnosti smo se z bivšim direktorjem Wärtsile Italia, ki je sedaj aktiven v lokalni politiki v Genovi, na kratko pogovorili.

Kaj vam pravzaprav pomeni to priznanje Občine Trst?

Počaščen sem, da sem prejel priznanje v mestu, na katerega sem zelo navezan.

Kako ocenjujete odločitev Wärtsile, da zapre proizvodnjo v Trstu in jo preseli na Finsko?

Zelo težko komentiram to odločitev, saj sem za to družbo delal 25 let in ves ta čas je bilo sodelovanje odlično. Napovedana selitev proizvodnje je bila tudi zame veliko presenečenje, še posebej zato, ker je tržaški obrat beležil rekordne poslovne rezultate. Upam, da se bo našla rešitev za vse delavce na čakanju in tudi, da se v teh krajih ne bi izgubila industrijska tradicija.

V zahvalnem govoru ste izpostavili, kako pomembno je gojiti stike z delavci. Tu v Trstu imamo občutek, da finska multinacionalka nima te občutljivosti.

Lahko povem samo to, kar sem videl, ko sem bil v tej družbi. Wärtsilä je bila zelo pozorna do zaposlenih. Kaj se je zgodilo potem, pa ne želim ugibati, ker nisem bil del družbe, ko so sprejeli odločitev o selitvi.

Boljunški obrat zdaj rešuje družba MSC in njen prvi mož Gialuigi Aponte. Lahko z optimizmom zremo v industrijsko prihodnost te tovarne?

Aponteja sem osebno spoznal, pripeljal sem ga v boljunski obrat in že takrat je bil podjetnik resno zainteresiran za celotno območje. Menim, da je Aponte kredibilen poslovni partner in da bi lahko prestrukturiral obrat. Znano je, da je Aponte vedno izredno pozoren do delavcev, zanj je sprejemljiva le politika zmanjševanja števila zaposlenih po načelu naravnega odliva.

Ko ste bili direktor Wärtsile v Boljuncu, se sodelovali tudi z dolinskim županom Klunom. Kakšni spomini vas vežejo na to obdobje?

Zelo lepi. Osebno sem se držal načela, da je treba vzpostaviti tesno vez s krajani kraja, v katerem se nahaja pomemben industrijski obrat. Dobro je, če krajani in tudi zaposleni čutijo pripadnost tovarni. Osebno sem se vedno zavzemal za vzajemno sodelovanje. Še dobro se spomnim, da smo kot Wärtsilä dolinskim šolarjem podarili didaktične table. Otroci in tudi župan Klun so zelo cenili mojo gesto, v zahvalo so mi šolarji celo zapeli.