»Podnebnim spremembam se ne bomo izognili, lahko pa jih ublažimo«

Fizik Daniel Kammen vodi oddelek za energetski prehod prestižne univerze UC Berkeley, nedaleč od San Francisca. V preteklosti je o zelenem prehodu svetoval vladam Baracka Obame, Joeja Bidna in, za nekaj mesecev, Donalda Trumpa. Z mesta znanstvenega odposlanca zunanjega ministrstva ZDA je leta 2017 odstopil, ker se Trump ni distanciral od ameriških neonacistov. V odstopnem pismu so začetnice odstavkov bile I-M-P-E-A-C-H.

Kaj ste se naučili kot svetovalec politikov?

Akademiki nismo dobri birokrati. Preveč se nam mudi, prehitro pričakujemo odzive.

Katero je najboljše gorivo za pravičen energetski prehod?

Nedvomno je potreben energetski miks, ki mora vključevati sončno in vetrno energijo. Veliko vprašanje je tudi, kako lahko naredimo hidroelektrarne okolju bolj prijazne. Ko sem se začel ukvarjati z energijo, so obnovljivi energetski viri potrebovali ogromno raziskav in novih tehnologij. Danes pa potrebujemo vlade, podjetja in študentske aktiviste. Obnovljiva energija se je iz tehničnega sveta preselila v družbo.

Kaj ovira zeleni prehod?

Na žalost je seznam dolg. Naše ustanove so bile zasnovane za energetiko preteklosti. Našim bankam je všeč dajati posojila, ki zagotovijo dobiček v kratkem času. Planeta pa to ne zanima. Zelo spoštujem torej mlade aktiviste, ki pravijo, da se morajo spremeniti ustanove, ne pa mi.

Marsikdaj slišimo, da izpušča Evropa že manj toplogrednih plinov kakor drugi.

Ta točka je kočljiva. Emisije evropskih držav so se zmanjšale, a na način, ki škoduje drugim. Surovine prihajajo v Evropo in ZDA iz Kitajske in Konga. Teh emisij nimamo za svoje. Pomembno pa je, kje se nahaja potrošnik. Kar je dobro zame v Kaliforniji, dobro za Italijo, ni dobro za vse. Kot pri koronavirusu moramo razumeti, da smo zaščiteni le toliko, kolikor je zaščiten najšibkejši člen. To radi pozabljamo, ko se sprehajamo po lepem tržaškem nabrežju ali ko plezam v kalifornijski Sierri. Živimo na račun revnih ljudi v revnih državah.

Velik problem je, da se mnoge države z globalnega juga na potrebo po zelenem prehodu odzovejo z očitkom, da bi se najraje prej razvile, potem pa postale zelene. Je zeleni razvoj ena možnost?

Mislim, da bi morali vi predavati danes, ker je to zelo dobro vprašanje. Nekatere države se hočejo res prej obogatiti. Standardi so nizki, energentov je malo. Zelena energija pa je na voljo. Vprašanje o razvoju in zelenem se večkrat že ne postavi. Zeleni viri so vse pogosteje cenejša opcija.

V eni od vaših raziskav ste zapisali, da smo morda dosegli višek emisij, če bomo znali dobro porabiti denar za popandemski zagon. Kaj opažamo?

Opažamo stagnacijo ali celo rahle upade. Podatki nam pravijo, da bi morali delati več za zeleni prehod, geopolitika pa nam daje vedno nove razloge za upočasnitev. Sedaj imamo Izrael in Ukrajino, naslednje leto bomo našli nove izgovore. Negotovost krepi konservativnost.

Je prepozno?

Podnebne spremembe bomo doživeli in to bo grdo. Požari na Krasu, požari v Kaliforniji, to so podnebne spremembe. Ne bomo se jim izognili, lahko pa jih ublažimo. Kar se tiče podnebja in družbenih indikatorjev, ne ukrepamo dovolj hitro. Pomikamo se prepočasi in to vemo.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.