Pouk slovenščine na italijanskih šolah se ne širi

Zanimanje za učenje slovenskega jezika je tudi na italijanskih šolah veliko. Zato ne čudi, da se je v zadnjih 15 letih rodilo več projektov, ki so uvajali nekaj ur slovenščine v šolah z italijanskim učnim jezikom in razvijali stike med slovenskimi in italijanskimi šolami v soseski. V nižjih srednjih šolah Rismondo na Melari in Lucio v Miljah imajo pouk slovenščine tudi kot drugi tuji jezik. Od leta 2012 je to kurikularni predmet na šoli Rismondo, dve leti kasneje pa je to postal tudi v Miljah.

Pri ohranjanju pouka slovenščine prihaja v zadnjih letih do težav. V večstopenjski šoli Iqbal Masih, katere del je nižja srednja šola Rismondo, še vedno poučujejo slovenščino kot kurikularni predmet v vseh treh letnikih B paralelke. V Miljah pa letos slovenščine niso ponudili prvim razredom, kar lahko čez nekaj let privede do popolne ukinitve. O težavah in o tem, kako bi se jih dalo rešiti, smo se pogovorili z Irino Cavaion, raziskovalko in profesorico, ki je pred leti poučevala angleščino na večstopenjski šoli Iqbal Masih, zdaj pa je raziskovalka na inštitutu za jezikoslovne študije ZRS Koper.

Začelo se je eksperimentalno

Od leta 2007 so se začeli razni projekti med šolo Rismondo in šolo Bartol na Katinari, tako da so italijanski učenci spoznavali slovenščino. Na pobudo ravnatelja Andree Avona (Rismondo) so učenje slovenščine uvedli leta 2009, leta 2012 pa je bil jezik uradno priznan kot kurikularni predmet (drugi tuji jezik Evropske unije). Temu sta namenjeni dve šolski uri tedensko, znanje pa se nato preverja tudi na mali maturi. Poučevanje slovenskega jezika so financirali iz državnega in deželnega zakona za varovanje manjšin št. 482 in 38.

Problem nastane, ker profesor potrebuje 18 ur tedensko, da lahko sploh objavijo razpis za stalno delovno mesto. »Število ur je odvisno od tega, v kolikih razredih se poučuje slovenščina. Koliko učencev kot drugi tuji jezik vpiše slovenskega, pa je odvisno tudi od tega, kdo ga poučuje,« je prepričana Cavaion. Tako smo prišli do situacije, v kateri je trenutno le ena oseba na lestvici za poučevanje slovenščine kot drugi jezik.

Učbenik za srednješolce

Delovna skupina, v kateri je bila Irina Cavaion edina italijanska materna govorka (doma je iz Veneta, slovenščino se je naučila na obmejnem območju) in so jo sestavljale profesorice slovenskih šol, je ugotovila, da potrebujejo posebne učne načrte in gradivo za poučevanje slovenščine v tržaških italijanskih šolah. »Ugotovili smo, da ni primernih učbenikov, ki bi bili namenjeni srednješolski starostni skupini,« je pojasnila Cavaion. Istočasno pa so želeli slovenščino poučevati kot jezik okolja, ne pa kot tuji jezik, saj je učenje tega jezika v Trstu različno kot drugod po svetu.Sestavili so učbenike Dobrodošla slovenščina 1, 2 in 3, ki so imeli znanstveno podlago. Pri njih so namreč sodelovali tudi s pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem in Centrom za slovenščino kot drugi ali tuji jezik iz Ljubljane, z Univerzo v Trstu in zavodom IRRSAE. »Izdelali smo učbenik, ki je bil predvsem praktične narave. Odločili smo se za standardno slovenščino, vanj pa vključili tudi pozdrave ali nekatere druge izraze, ki so značilni za ta prostor,« je še dejala Cavaion.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.