Pred 30 leti tragedija v Mostarju

»It’s very dangerous« - Je zelo nevarno, je slišati glas Saše Ote na predzadnji kaseti, posneti tistega prekletega 28. januarja 1994 popoldne v Mostarju. Bil je petek. Na Tržaškem so si maškare že dajale duška, v Bregu in na Proseku so se pripravljali na Kraški pust. Za snemalca Sašo, novinarja Marca Luchetto in tehnika snemanja Daria D’Angela, člane televizijske ekipe tržaškega sedeža RAI, ki se je bila nekaj dni prej podala v Bosno, da bi pričala o razdejanju muslimanskega dela Mostarja, je postal tisti petek – veliki petek.

Luchetta, Ota in D’Angelo niso bili novinci na vojnih bojiščih. Nekaj let prej so poročali iz Slovenije, nato s Hrvaške. Tudi v Bosni so bili že nekajkrat.

Marco Luchetta je začel svojo novinarsko pot kot športni novinar pri tedniku Trieste Sport, nato je prešel k zasebni televizijski postaji Telequattro, odskočni deski za prestop na RAI.

Snemalec Saša Ota je bil po rodu iz Boršta, vedno tesno vpet v vaško družbeno življenje. V Zabrežcu si je pravkar z očetom, kamen za kamnom, popravljal hišo. Nekaj mesecev prej je v intervjuju Mimi Kapelj izpovedal: »Ko poči, se nimaš kam skriti, samo čakaš, da bo vsega konec.«

Dario D’Angelo je bil s Proseka. Dolgo let je delal v železarni, med delom se je na večernih tečajih izučil za tehnika snemanja, uspešno opravljeni natečaj mu je odprl vrata RAI. Večer pred odhodom v Bosno je odšel na sprehod po vasi, srečal se je s prijatelji. Ob vrnitvi domov je ženi Gianni namignil: »Šel sem pozdravit Prosek, ker ne vem, ali ga bom spet videl ...«

»It’s very dangerous«

Saša Ota je s tistim »It’s very dangerous«, izrečenim ob izhodu iz ozke ulice na širok predel, opozoril voznika terenskega vozila sil OZN, da je vožnja po takem nezavarovanem območju nevarna. Dokaz, da je bila televizijska ekipa RAI na vojnem območju zelo previdna. Voznik je terenca obrnil. Zatem so na kaseti posneti trije porušeni minareti, prerešetano pročelje bolnišnice, življenje v njenih podzemnih prostorih ob bledem brlenju svetilk, intervjuji, ki jih je bil Marco Luchetta posnel z nekaterimi tamkajšnjimi pričevalci. Nič drugega.

Prostor na kaseti se je iztekel. Saša Ota je v televizijsko kamero nastavil drugo kaseto. Tisto, iz posnetkov katere bi se dalo verjetno točno razumeti, kaj se je zgodilo pred zakloniščem, ko je priletela granata. Po pričevanju prevajalke, spremljevalke snemalne ekipe, naj bi se ustavil, da bi posnel otroka, ki je opazoval padanje granat. Tisto naj bi bilo usodno za Luchetto, Oto in D’Angela. In odrešilno za 5-letnega Zlatka, ki so mu trije moški iz Italije s svojimi telesi rešili življenje pred parajočimi drobci granate. Teh posnetkov ni. Televizijska kamera, ki so jo španski vojaki OZN našli na kraju morišča, je bila prazna. Nekdo je pred prihodom modrih čelad izmaknil kaseto.

To ni bila edina neznanka tragedije. Sprva so sprte strani druga drugo obtoževale in krivile zločina, dokler niso hercegovski Hrvati posredno priznali svojo odgovornost. Druga zagonetka zadeva delovni pas, v katerem je D’Angelo hranil baterije in kasete. Ko so ji ga izročili, je njegova vdova Gianna opazila, da je na več mestih preluknjan, kot da bi se vanj zapičile krogle, ne pa drobci granat. Ali je tam v Mostarju, ob granati, še kdo streljal na snemalno ekipo? Vprašanje izpred treh desetletij verjetno ne bo dobilo odgovora.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.