O figi na dedkovem dvorišču oziroma o zgodbah, ki se ob njej in daleč od nje dogajajo v istoimenskem romanu Figa, je pisatelj Goran Vojnović spregovoril v Skladišču idej ob predstavitvi italijanskega prevoda All’ombra del fico. V pogovoru z novinarjem Alessandrom Mezzeno Lona in ob pomoči tolmačke Laure Sgubin je avtor osvetlil svoje zadnje delo, spominski, večgeneracijski roman, ki se tako kot ostali dogaja na območju bivše Jugoslavije.
»Vsi moji romani so globoko postavljeni v prostor in v njem najmočneje čutim pripadnost, ne glede, če si se tam rodil,« je potrdil Vojnović. Prostor je vsekakor treba sprejeti, je dejal: pripadaš mu, tako da posvojiš tudi zgodbe ali travme, ki se te niso direktno dotikale. »Postanejo del tebe.« Zgodba je v glavnem izmišljena, le delčki so prepis spominov ali družinskih zgodb, »poigravam se z njimi in s pomočjo domišljije peljem bralca v različne smeri,« je dejal 43-letni pisatelj. Roman je dolgo »montiral« v mozaično strukturo – kakršen je pač spomin, da bi lahko skakal iz zgodbe v zgodbo, ne da bi se bralec izgubil.
Kaj pa, ko ga bi kdo ob Barcolani povabil na jadrnico? Težko bi se uprl povabilu, pravi, vendar samo, če bi šlo za krajši »giro«, nikakor ne predaleč.
Več v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.