Tudi po vojni so v mestu gorele slovenske knjige

Dolga leta je bila Štokova knjigarna edina prodajalna slovenskih knjig v Trstu, leta 1930 pa se ji je pridružila še trgovina Fortunato, najprej v Ulici Valdirivo 23-C2, kasneje dolga leta v Ulici Paganini 2, ob cerkvi Novega sv. Antona, in nato spet na začetnem naslovu v Ul. Valdirivo do dokončnega zaprtja leta 2003. Bila je specializirana za nabožne predmete in liturgične knjige, prodajali pa so tudi Katoliški glas, mohorjevke, izdaje Slovenske prosvetne matice, tudi zdomske knjige in sploh, če je kdo kaj prinesel v komisijsko prodajo. Podjetje je do ukinitve upravljal Avgust Fortunato.

Na Korzu grmada knjig

V Narodni in študijski knjižnici v Trstu hranijo delno požgano knjigo, ki jo je Antonija Suhodolnik rešila z grmade knjig, ko so razgrajači 1. julija 1946 napadli slovensko knjigarno na Korzu. Napadalci so jo tudi ranili.

Spomin na to knjigarno, ki je odprla takoj po osvoboditvi, je skoraj utonil v pozabo. Prvi podatek o njej zasledimo v Primorskem dnevniku, ki je 7. oktobra 1945 objavil oglas, da se novosti s knjižnega trga dobijo v trgovini Sodobna založba na Korzu št. 1a (Contrada del Corso), danes Corso Italia. V oglasu je navedeno, da se v njej lahko kupijo »knjige, brošure, revije, umetnost«. Tudi v naslednjem letu se v Primorskem dnevniku večkrat pojavi ta trgovina, včasih tudi z imenom Sodobna knjigarna na Korzu. V njej in v Knjigarni Štoka so med drugim prodajali tudi vstopnice za razne slovenske prireditve. Starejša tržaška Slovenka se spominja, da jo je upravljal gospod Boris Zajec ali Zajc.

Slovenska knjigarna na Korzu je bila očitno moteča, saj je leta 1946 doživela več napadov. 16. junija je Primorski dnevnik poročal: »Včeraj so fašisti razbili na Corsu v Trstu stekla v izložbi Sodobne slovenske založbe. Škoda je zelo velika ... doživela je včeraj že tretji napad pri belem dnevu«. Petnajst dni kasneje, 1. julija, so se ponovno spravili nanjo in jo opustošili ob hudih izgredih, ki jih je povzročila prepoved prihoda kolesarske dirke Giro d’Italia v Trst. Takrat so razbili tudi izložbena okna Knjigarne Štoka. Zelo verjetno je bil to zanjo smrtni udarec, saj v tisku ni več omenjena. Njen upravnik Boris Zajec je decembra 1946 postal prvi ravnatelj Narodne in študijske knjižnice, po njenem ustanovnem občnem zboru julija 1947 pa tudi tajnik Upravnega odbora.

Knjigarna z galerijo

Na odprtje nove slovenske knjigarne v Ulici sv. Frančiška 20 je bilo treba počakati devet let, in sicer do 3. decembra 1955. Tržaška knjigarna je po pisanju Primorskega dnevnika nastala »iz potrebe, da se slovenski javnosti na Tržaškem čimprej nudijo vse slovenske knjižne novosti, kakor tudi — po želji — vsakršno knjigo, ki izide pri drugih jugoslovanskih založbah ... Prostori knjigarne so lepo zamišljeni in zelo okusno izdelani. Načrt in podrobni detajli za opremo so delo priznanega arhitekta, prof. Eda Mihevca, gradbena dela pa je izvršilo gradbeno podjetje Karlo Ban«.

V naslednjih letih so prostore dobro vpeljane knjigarne dvakrat razširili in posodobili, leta 1981 pa ji dodali še TK galerijo, ki je načrtno prirejala razstave in prodajala predvsem dela slovenskih likovnih umetnikov. TK je prebrodila nekaj kriznih obdobij, usodno pa je v njeno delovanje posegla gospodarska kriza, ki je privedla do stečaja in konec marca 2014 tudi do zaprtja, ki je zelo odmevalo v slovenski javnosti.

A k sreči se zgodba o slovenskih knjigarnah v Trstu ni končala: 23. junija naslednjega leta so odprli novo Slovensko knjižno središče na Oberdankovem trgu.