POD PREPROGO: Izrael brez alternative

Do volitev v Izraelu manjka le še nekaj dni. Izid bo najbrž določil prihodnost Benjamina Netanjahuja, ki je doma obtožen korupcije, v tujini pa vojnih zločinov. Manj verjetno je, da bo prišlo do zasuka v politiki Izraela, ali da se bo kaj bistvenega spremenilo za Palestince.

Po anketah je v rahli prednosti opozicijski blok, ki ga vodi nekdanji poveljnik generalštaba vojske Gadi Eisenkot. Njegova stranka Jašar naj bi v 120-članskem knesetu dobila 21 do 23 sedežev, skupaj s strankami drugih voditeljev zmerno desne opozicije (Naftali Bennett, Jair Lapid, Jair Golan) in z Netanjahujem skreganega skrajnega desničarja Avigdorja Liebermana pa bi koalicija imela od 52 do 55 sedežev.Netanjahujev Likud naj bi z 32 sedežev padel na 20-21. Verska desnica in skrajni rasisti (Itamar Ben Gvir in Bezalel Smotrič) naj bi obdržali ali rahlo povečali konsenz, vendar bi desna koalicija izgubila zdajšnjo večino 64 sedežev in jih obdržala 51 ali 52. Vsem anketam sta skupni dve napovedi: koalicija generala Eisenkota naj bi bila v rahli prednosti pred Netanjahujevo, obe pa bi ostali krepko pod večino 61 sedežev.

V kneset naj bi se prebilo tudi 12 do 14 poslancev v Izraelu živečih Palestincev, povezanih z judovsko levico. Skupna lista laičnih in levih strank Hadaš, Ta’al in Balad naj bi izvolila med 7 in 9 poslancev, zmerna islamska stranka Ra’am pa 4 do 6. Tako kot Netanjahu tudi Eisenkot izključuje vsakršno obliko povezave z njimi. Izraelu se zato najbrž spet obeta obdobje nestabilnosti, kot v letih 2019-2022, ko so imeli kar petkrat predčasne volitve, dokler ni Netanjahu prevladal v navezi s skrajno desnico.

Premier je zdaj pod udarom, vendar ne zaradi genocida v Gazi in etničnega čiščenja na Zahodnem bregu, ki naj bi ju podpiralo med 80 in 90 odstotkov Izraelcev. V filmu Naza smo poslušali srhljiva pričevanja o genocidu v Gazi. Vojaki, ki so ga izvajali, niso mesijanski fanatiki, ampak »demokrati«, otroci buržoazije svetovljanskega Tel Aviva. Film Netanjahuju ni škodoval. Ne samo, ker je v Izraelu prepovedan, ampak tudi zato, ker masaker palestinskih otrok nikogar ne gane, meni novinar Gideon Levi. Premier ga je celo izrabil za igranje žrtve in že običajne očitke o antisionizmu.

Je pa Netanjahu v zagati zaradi novih obtožb, da je dopustil masaker 1200 Izraelcev 7. oktobra 2023. Nič novega. Sam sem o tem pisal v kolumni 13. januarja 2024 z naslovom Vedeli so. Zakaj niso ukrepali? in še obširneje 7. oktobra istega leta. Navajal sem neodvisne izraelske vire, ki pa so jih vlade in njim podrejeni mediji tako v Izraelu kot v EU in ZDA utišali.

Časnik Haaretz je v volilni kampanji spet povlekel na dan prezrta opozorila Egipta in Združenih arabskih emiratov, Šin Beta in enot IDF, ki so nadzirale Gazo. Netanjahu skuša krivdo prevaliti na vojsko in tajne službe, a ga je šef Šin Beta Ronen Bar zaradi tega tožil. Izraelska javnost bi mu odpustila vse - genocid v Gazi, masakre v Libanonu, agresijo na Iran - nikoli pa tega, da je zavestno dopustil smrt 1200 rojakov.

Netanjahu je celo poletel v Dubaj rotit emirja Mohameda bin Zajeda, naj zanika, da ga je tudi sam predhodno obvestil o 7. oktobru. Emir je odklonil. Le nekaj dni kasneje je prišlo do incidenta na poletu Dubaj-Tel Aviv z vrsto sumljivih in nelogičnih okoliščin, kot da bil napad insceniran, zato da se preusmeri pozornost javnosti od obtožb na račun premierja.

Tudi izbira Nobelove nagrajenke za mir je pomenljiva. Odločitve komisije v Oslu nikoli niso naključne. Morda je za vplivno judovsko diasporo v ZDA napočil čas za zamenjavo Netanjahuja. Opravil je umazano delo, v krvi zatrl utopijo palestinske države. Je pa tudi zapravil ugled Izraela in sionizma v svetu. Gadi Eisenkot bi bil zdaj manjše zlo.

Sta pa dva problema. Bo general dobil dovolj podpore? Bo pošast mesijanskega suprematizma, ki se je v štirih letih na vladi omamila z okusom krvi, mogoče spet spraviti v vrečo? Težko bo. Četudi bi se posrečilo, s tem Izrael še ne bi stopil na pot sožitja s Palestinci. Eisenkot volivcem obljublja, da z njegovo vlado Palestinci ne bodo dobili svoje države. General, ki je s trdo roko vodil represijo druge intifade in okupacijo Libanona do leta 2006, je teoretik »doktrine Dahlija« (po šiitski četrti v Bejrutu), po kateri je treba proti gverili uporabiti nesorazmerno vojaško moč, uničiti stavbe in vso infrastrukturo, ne glede na civilne žrtve. Natanko to, kar IDF počne v Gazi.