Leo Černic: Za vsako sekundo animiranega filma potrebuješ 25 sličic

Kozmonavti, animirani kratki film Lea Černica, je bil po daljši turneji, na kateri je osvojil več nagrad, uvrščen tudi v tekmovalni program Festivala slovenskega filma. Obe projekciji sta bili na festivalu zelo dobro obiskani, Černic pa je v Portorožu požel tako smeh kot aplavz.

Kako pomemben je za vas festival v Portorožu?

Festival je nujen. Veseli me, da ni v Ljubljani, da decentraliziramo slovenski film. Srčno upam, da se bodo slovenski filmi še naprej širili po Sloveniji. Nenazadnje filme podpirajo davkoplačevalci in bi bilo edino prav, da lahko potujejo na vsako slovensko vas.

Čestitam za film Kozmonavti, nagrade in pestro turnejo filma. Vse kaže, da ste morda na poti tudi do oskarja.

Oskarji so še neka daljna hipoteza, ampak obstaja več načinov, kako priti do širšega izbora. In mi v bistvu izpolnjujemo oba pogoja. Eden je distribucija v specifičnih kinih v ZDA za vsaj en teden, drugi pa so nagrade na specifičnih festivalih. Ampak to je šele prvi korak na neki zelo, zelo dolgi in kompleksni poti.

Vaše filme, tudi igrani kratki so vmes, druži humor, samoironija, predvsem pa bizarni liki polni vsega človeškega. Kako se pred ustvarjanjem odločite, kateri film bo animiran in kateri ne?

Večinoma se ukvarjam z animiranim filmom, tako da na tej točki sploh ni nekega velikega vprašanja. Morda se bom kdaj v bližnji prihodnosti lotil tudi igrane forme, ampak zdi se mi, da moja glava sedaj preprosto razmišlja animirano.

Tudi animiraš, rišeš filme. Kje si se učil risanja?

Kar se tiče risanja, sem predvsem samouk. Na fakulteti sem namreč odkril Fellinijevo Knjigo sanj, ki mi je bila v ogromno inspiracijo. Takrat, v nekih precej poznih letih, sem začel zares risati. Mislim, »poznih« v primerjavi z drugimi risarji oziroma animatorji – pri kakšnih 23 letih. Kot rečeno, sem bil glede risanja samouk, kasneje v pa sem se v Turinu specializiral in se naučil same animacije. Ampak to je spet drug spekter risanja, kot ga imajo akademski risarji.

Kako je potekalo delo pri Kozmonavtih? Film traja 14 minut. Koliko časa je šlo za risanje, produkcijo, montažo?

Film sem razvijal eno leto, produciral pa sem ga še nadaljnji dobri dve leti. Celoten proces je torej trajal kakšna tri leta ali tri leta in pol. Zakaj tako dolgo? Ker pri tej tradicionalni risani tehniki rišeš vsako sličico posebej. Za vsako sekundo filma potrebuješ več ali manj 25 sličic. Včasih tudi malo manj. Ampak to pomeni na tisoče in tisoče risb, ki ustvarjajo to navidezno gibanje, ki ga naši možgani nato zaznajo kot tekoč posnetek. Vse to je zelo obrtniško in seveda umetniško delo. Zdi se mi, da v animiranem filmu to še posebej pride do izraza.

Vaše filme zaznamujeta humor in samoironija. Sta ta vidika povezana z dejstvom, da ste zamejec? Odraščali ste v Italiji, v Tržiču.

Da, definitivno je to povezano. Če pogledam tematiko identitete – to, kar prinaša izkušnja biti zamejec že od rosnih let, in kako se to nadgrajuje s queerovsko tematiko – se mi zdi, da se ta dvojna identiteta in spraševanje o njej zelo lepo povežeta. Verjetno ne bi imel te ležernosti in igrivosti v sebi, če ne bi zrasel v okolju, ki mi je to dopuščalo. Zamejsko okolje na splošno, v ožjem smislu pa predvsem moja družina. Družina se sicer ni primarno ukvarjala z umetnostjo kot poslom, ampak bolj ljubiteljsko. Predvsem z glasbo. Niso pa umetnosti nikoli demonizirali ali nanjo gledali kot na izgubo časa – ravno nasprotno. Zdelo se mi je, da je bil to zelo zdrav, odprt in radoveden prostor.