Četrtek, 25 julij 2024
Iskanje

Gilia Primožič praznuje sto let

Najstarejšo prebivalko Pevme so v zaselku Vinčič danes že obiskali občinska odbornica Silvana Romano ter predstavnika Krajevne skupnosti Pevma Štmaver Oslavje Lovrenc Persoglia in Vili Prinčič

Pevma |
12. jun. 2024 | 11:56
Dark Theme

V Pevmi je danes praznično. Okroglih sto let je dopolnila Antonia Primožič, bolje poznana kot Gilia. Najstarejšo prebivalko Pevme so v zaselku Vinčič danes ob sorodnikih že obiskali Silvana Romano, ki ji je voščila tudi v imenu goriškega župana Rodolfa Ziberne in ostalih članov občinskega odbora, ter predstavnika Krajevne skupnosti Pevma Štmaver Oslavje Lovrenc Persoglia in Vili Prinčič. Gilia je kljub visoki starosti čila gospa iskrivih oči, ki nikakor ne kaže svojih let, čeprav je zlasti med drugo svetovno vojno marsikaj doživela.

Rodila se je v Gorici 12. junija 1924 v družini Tonija Primožiča in Marije Bevčič. S starši je stanovala na Placuti, nakar se je družina preselila na Oslavje. V družini je bilo sedem otrok. Trije so zgodaj umrli, po vojni pa še sestra Meri in brat Gilio. Ostali sta samo Gilia in mlajša sestra Anica. Osnovno šolo je Gilia obiskovala v času najhujšega fašističnega raznarodovanja. Prve štiri razrede je obiskovala v Pevmi, 5. razred pa v Gorici. Še danes se spominja stroge učiteljice, ki je otroke tepla s šibo. Po zaključeni osnovni šoli je pomagala sovaščanom pri kmetijskih opravilih, že pred 2. svetovno vojno pa se je zaposlila v podgorski predilnici.

Med vojno so očetu Toniju, ki je bil zaposlen v tovarni Safog v Stražcah in je zbiral denar za partizane, začeli slediti fašisti. Preden so ga zaprli, je zbežal in se pridružil partizanom najprej na Goriškem, nato pa v Benečiji, kjer ga je tudi sama Gilia obiskala s prijateljico. Kot pravi, sta med potjo nazaj naleteli na neznanca: v strahu, da gre za Nemca, sta Gilia in prijateljica dobesedno pojedli partizansko prepustnico, nato pa se je izkazalo, da sta bila moška k sreči partizana. Med vojno je Gilia tudi sama pomagala partizanom s tem, da je zanje zbirala hrano, čeprav je še sama trpela pomanjkanje, in jim z ostalimi vaščankami prala obleke. Nikoli ne bo pozabila strahu pred Nemci, ki so prišli v Pevmo in odpeljali moške, najbolj grozovit spomin pa je vezan na prihod četnikov, ki so pri spomeniku ustrelili domačina Eduarda Sošola.

Po vojni se je Gilia preselila v Pevmo, na Vinčič št. 2. Tukaj je spoznala bodočega moža, soseda Berta Uršiča. Poročila sta se kmalu po vojni, leta 1947. »V povojnem obdobju je bilo težko sploh najti krilo in čevlje za poroko,« se spominja slavljenka. Po poroki se je preselila k možu na Vinčič št. 3, kjer še danes prebiva. Leta 1948 se jima je rodil sin Miloš, leta 1951 pa hčerka Suzana, ki ji skupaj z vnuki in pravnuki ter ostalimi družinskimi člani v prihodnjih dneh pripravljata praznik, s katerim bodo primerno počastili visoki jubilej in nazdravili še na obilo zdravja in lepih trenutkov.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava