MANJŠINA - Korak do vrha (Peter Verč)

Težka skala, ki jo je Sizif valil navkreber po hribu, je vsakič tik pod vrhom zgrmela v dolino. Kje bo končalo poročilo, ki so ga predstavili včeraj v deželnem svetu, ne vemo. Si pa lahko predstavljamo.
Slovenci v Italiji smo pač mojstri absurda. Mučno razpravljamo o sebi, ugotavljamo svoje napake, predlagamo rešitve, jih večkrat tudi objavimo, dlje od tega pa ne stopimo. Pod vrhom vedno omagamo – ali pa se ustrašimo – in težka skala poročil, referatov, zapisnikov in člankov se vrne v dolino. Se pravi na začetek, kjer se začne novo premlevanje, ki mu sledijo stare ugotovitve in vedno isti klavrni konec. Konec brez zaključka.
A ko vsakič znova krenemo po hribu, spoznamo, da nas je vedno manj. To si tudi priznamo, četudi v vedno revnejšem jeziku. Naš sporazumevalni jezik se zato naglo oddaljuje od slovenščine, ki jo govorijo v Sloveniji.
In prav jeziku je predsednica Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI) Sara Brezigar namenila glavno misel, ko je novembra v Gorici odprla deželno konferenco o zaščiti slovenske manjšine. Spomnila je, da ima jezik ključno vlogo pri ohranjanju skupnosti, zato po njenem mnenju Slovenci v Italiji krvavo potrebujemo jezikovno politiko.
A pred tem je razmere pri nas učinkovito primerjala z jedrom in zunanjimi obroči. V jedru so najbolj dejavni člani skupnosti. V zamejski latovščini bi temu rekli »naša organiziranost«. Okrog jedra pa so zunanji obroči, to bi bili ljudje z manjšim občutkom pripadnosti in šibkejšim znanjem jezika. »Prihodnost skupnosti je odvisna od njene zmožnosti, da pritegne posameznike s periferije, iz teh zunanjih obročev, bližje jedru skupnosti,« je ponazorila predsednica SLORI.
Če vse skupaj zelo poenostavimo, bi lahko zapisali, da je tistih, ki porivajo kamen proti vrhu hriba vedno manj. Kljub temu nam je z lansko deželno konferenco spet uspelo priti tik pod vrh hriba. Manjka nam samo še zadnji korak: načrt, kako širiti znanje jezika.