Komaj kdo na tem svetu se je zdrznil, ko je v petek prejšnji teden v Caracasu še enkrat, že tretjič, prisegel Nicolás Maduro. Vse pa nas zanima, kako bo, ko bo čez nekaj dni še enkrat prisegel Donald Trump. Slovenski zet je tisti, ki v svojih grožnjah in napovedih že posega po Panami, po Grenlandiji in tudi po Kanadi, Mehiški zaliv naj bo Ameriški zaliv. Njegovi načrti so velikopotezni, združil bi vse, kar je posebej vrednega zanj in za državo, ki jo prevzema kot svoj fevd, podobno kot Maduro Venezuelo.
Vse nas je zaskrbelo, ko je Trump napovedal, da bo zavzel Panamski prekop, veliko pomembnejši od Sueškega prekopa, ki krajša pot iz Azije v Evropo. Tam je pot mogoče podaljšati okrog Afrike, malo dražje je, ni pa nemogoče. Brez Panamskega prekopa bi svet postal skrajno zapleten. Grenlandija bi tudi postala ameriška zakladnica, Kanada pa na sever naravno podaljšane ZDA. Skoraj logično, kajne? Če ne logično, pa vsaj skrajno provokativno.
Toliko provokacij nam je natresel novi ameriški vladar, da je Nicolás Maduro ostal v senci. Koga pa še zanima slab milijon kvadratnih kilometrov velika Venezuela, ko pa sta Grenlandija in Kanada večji od katerekoli druge države.
Pa vendar se je dal Nicolás Maduro v petek skoraj mimogrede ustoličiti še enkrat. V prvih dveh mandatih je tudi s pomočjo Donalda Trumpa poskrbel, da je Venezuela samo še zakladnica nafte in dragih kovin, kot proizvajalka nima več posebne vloge. Osiromašena je, ljudje bežijo, 7,7 milijona jih je zbežalo čez mejo, odšli so s trebuhom za kruhom po vsej Latinski Ameriki, nekaj malega tudi v Evropo in drugam. Ustalili se bodo, komaj kdo se bo še hotel vrniti.
Donald Trump in Nicolás Maduro sta si v marsičem podobna. Oba rada provocirata, oba sta glasna in vase zagledana, imata se za neomajna in brezmejna vladarja. Prvi izhaja iz družine evropskih prišlekov, bogastvo je nagrabil že njegov oče, drugi je bil voznik mestnega avtobusa, pa se je znašel na pravem mestu v pravem trenutku, postal je sindikalist, potem so ga poslali v šolo v Havano, karizmatični polkovnik Hugo Chávez ga je vzel za pribočnika, ga postavil za ministra in naposled ob bolezni imenoval za svojega naslednika. Hitro je zapravil, kar je prej skrbno skupaj spravil Chávez. Ker pa je svet razdeljen tako, da se o ničemer ne more poenotiti, interesi pa preglasijo vse vrednote, je Maduro preživel vse viharje. Trumpu in njegovim ni pomagalo, da so Venezueli zavladali tudi tako, da so sedli na njene račune v bankah po svetu, ji preprečili trgovanje, jo pustili v tehnološki preteklosti. V četrt stoletja, koliko sta doslej vladala Chávez in Maduro - temu času pravijo chavizem -, je do konca zastaralo vse, kar premore nacionalizirana venezuelska naftna industrija.
Dokler je Chávezov Caracas z ogromnimi zalogami poceni nafte preskrboval sebi prijazne latinskoameriške države, je bilo vse v redu, prijateljev je bilo več kot nasprotnikov. Kubo je Venezuela rešila lakote in propada, saj ji je po ruskem odhodu zagotovila obstoj, pošiljala ji je nafto in hrano, Havana je plačevala s pošiljkami zdravnikov, profesorjev, svetovalcev, pa tudi agentov, ki so poskrbeli za tajne službe v Venezueli. Prav slednje je držalo pokonci režim v Caracasu tudi potem, ko so ameriške sankcije zarezale v vsako poro.
Kubanci so svoje mojstrstvo in svojo hvaležnost Venezueli nazorno pokazali prejšnji petek. Tako spretno, kot znajo samo oni, so osmešili ameriške načrtovalce, pa tudi venezuelsko opozicijo, ki je sicer močno zmagala na lanskih predsedniških volitvah. Meje in letališča so zaprli, prestolnico zastražili, inavguracijo so s popoldneva prestavili na dopoldne, ceremonijo so v nekaj minutah in v komorni zasedbi opravili v eni od parlamentarnih sob. Čira, čara in Maduro je še enkrat predsednik, pa čeprav ni bil izvoljen. Če bi bil, bi pokazal dokumente po izidih volitev.
Zdaj se za Venezuelce začenjajo res hudi časi. Inavguracija je pokazala, da Maduro nima prijateljev in podpornikov, od vseh povabljenih sta prišla samo dva pajdaša, iz Havane Miguel Díaz-Canel, ki nastopa v imenu vladajoče družine Castro, ta vlada že od konca petdesetih let, iz Managve Daniel Ortega, ki je iz Nikaragve naredil svoj fevd, svoje sandinistične tovariše je izgnal, na oblasti je od konca sedemdesetih let.