Matej Černic, naš najboljši odbojkar vseh časov, je na razpotju. Bo po končani letošnji sezoni končal kariero ali bo vendarle septembra spet stopil na igrišče in še vztrajal? Včeraj še ni imel odgovora, saj bo o (ne)nadaljevanju kariere odločalo tudi njegovo zdravstveno stanje. V letošnji sezoni ga bolečine v hrbtenici mučijo že dalj časa, sam pa še ne ve, ali je to pravi alarmni zvonec za konec kariere. Z Gabrcem, ki je lani septembra dopolnil 40 let, smo se pogovorili pred zaključkom rednega dela prvenstva A2-lige. Taviano, kjer letos igra, je 12., skratka na repu lestvice modre skupine in bo obstanek v drugi italijanski ligi lovil v play-outu.
Pri 40-ih pa ste še vedno nenadomestljivi.
Tako je. Ekipi dajem določeno ravnovesje in kontinuiteto.
Boste še naprej član Taviana?
Podpisal sem dveletno pogodbo. A še ne vem, če bom naslednjo sezono sploh še igral. Letos sem imel veliko težav s hrbtenico. Vzroka še ne poznam, morda je bila za to kriva slaba kondicijska priprava pred prvenstvom ali pa so to posledice več kot dvajsetletne kariere. Po prvenstvu bom odločil, ali bom nadaljeval še eno sezono ali pa bom tu končal kariero.
Ostajate torej na Jugu Italije?
Tako je. Tu bomo ostali še vsaj naslednjih pet let, potem pa bomo videli. Ne izkjučujem, da bi se lahko vrnili v Gorico. Nikoli se ne ve, kaj ti prinese življenje.
Če boste še naprej igrali, boste sprejeli tudi mesto v ekipi v A3-ligi?
Lahko tudi. S tem nimam težav. Tačas igram za zabavo. Še vedno zelo uživam, morda imam zdaj še več volje kot prej. Pritiska sploh ne občutim več, saj mi ni treba, da se stalno dokazujem. Vse je lažje in bolj sproščeno. Naj pa povem, da iščem malo korajže, da zaključim kariero. To ni kar tako. Od mladih nog sem vključen v športno dejavnost, igram odbojko, v klapi. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj bo, ko bom vse to pogrešal. Če bom res končal kariero, bo to zame velik preobrat. Biti moram odločen in zaključiti ali pa igrati še nekaj let ... Ne vem še dobro, kaj bi.
Vseeno še redno igrate pri štiridesetih. Kje je skrivnost?
Vse je odvisno od fizične priprave, potrebna pa je seveda tudi železna volja. Težko pa je razložiti trenerjem, kolikšen pomen ima fizična priprava. Trener želi igralca vsak dan na igrišču stoodstotnega. Od 35. leta dalje pa mora igralec sebe drugače »upravljati«. Najpomembnejša je fizična priprava, saj če si dobro pripravljen, lahko igraš, hkrati pa pri tej starosti ni več važno, da vsak dan treniraš po tri ure tehniko. A tega vsi ne razumejo in zato pride do poškodb. Pri meni je težava, da znam, do kod zmorem, pa vendar težko stopim k trenerju in mu rečem, da ne bom treniral.
Celoten intervju v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.