Nafta povezuje ljudi, ne ozira se za mejami

Pred petdesetimi leti -13. aprila 1967 - je tanker Daphnella kot prvi v zgodovini priplul v tržaške vode. Nafto, ki jo je prevažal, so takrat uskladiščili v rezervoarje pri Dolini, tisoč dni zatem pa je že prek podzemnih cevi romala proti avstrijskim in nemškim rafinerijam. »Naftovod je pomenil korak proti industrializaciji in zakaj ne, tudi proti združevanju Evrope, ko te še v zraku ni bilo. Zagotovil je temeljito gospodarsko rast takrat še izrazito kmetijsko naravnanemu jugu Nemčije, Avstrije in po novem tudi Češke,« je novinarje na srečanju ob visokem jubileju nagovoril Alessio Lilli, predsednik skupine TAL, čezmejnega konzorcija, ki ima v lasti družbo SIOT (slednja upravlja italijanski del naftovoda) in katerega delničarji so najpomembnejše družbe na naftnem področju OMV, Shell, ENI, ExxonMobil, Total in podobno.
Na naftovod gleda Lilli kot na most kultur in sinergij, po katerem se v obe smeri premikajo dinamičnost, strokovnost in znanje: nafta namreč tesneje povezuje ljudi in brezkompromisno ruši meje oz. se ne ozira za njimi. Naftovod danes oskrbuje 40-odstotno naftno potrebo Nemčije, 90-odstotno naftno potrebo Avstrije in 40-odstotno naftno potrebo Češke.
Številke ne lažejo
Opravljeno delo pa je najlažje predstaviti s številkami, je prepričan Lilli, ki je opozoril, da se je v tržaški terminal v petdesetih letih zasidralo skoraj 20 tisoč tankerjev, tako da je lahko skupina TAL oskrbela Evropo z 1,4 milijarde ton nafte, to je količine, ki jo Evropska unija danes porabi v petih letih. Skupina TAL je v tržaškem pristanišču glede prometa prva na lestvici (kar 70 % celotnega prometa), njen letni prihodek pa presega 86 milijonov evrov. Njeno delovanje nedvomno močno vpliva na gospodarsko rast mesta - po prometu je Trst že prva luka v Italiji - in dežele FJK nasploh, je povedal, saj zaposluje skupina v svoji italijanski družbi 117 delavcev, večina naložb ostaja na teritoriju (letno okrog 31 milijonov evrov), da o vlaganju v številna povezana podjetja, ki skrbijo za vzdrževanje struktur na primer, ali o pristaniških davkih, ne govorimo. »Letno preteče mimo cevi 41,4 milijona ton nafte. Ko bi jo tovorili z vlaki, bi po naših tirih peljalo do 900 dodatnih vlakov tedensko, kar bi pošteno ohromilo krajevne prevoze. Ko pa bi se odločili za prevoz s tovornjaki cisterna, bi teh dnevno prešteli 5000, ki bi vozili mimo prelaza pri Brennerju in nazaj seveda. Ekološko je podzemni prevoz čist, varen in okolju prijazen.«