Četrtek, 25 julij 2024
Iskanje

Spajanje zvoka, barv in oblik

Festival V zvokih krajev se je začel na goriškem letališču s poklonom Faustu Romitelliju

Gorica |
10. jun. 2024 | 9:20
Dark Theme

Že 26 let se mednarodni festival V zvokih krajev (Nei suoni dei luoghi) razprostira po zemljevidu obmejnega prostora, kot bi tkal nevidno mrežo, ki povezuje prostor Alpe Jadran v enotno kulturno področje od Gorice preko številnih krajev naše dežele in bližnje Slovenije vse do avstrijskega Kitzbühla; umetniško vodstvo si delita Valentina Danelon in Gloria Campaner, mladi, a že mednarodno uveljavljeni umetnici, ki sta v okviru društva Associazione Progetto musica začrtali zelo široko pahljačo dogodkov vse do 5.decembra.

Zaman bi iskali vezno nit, kajti festival želi prikazati raznolikost teritorija in glasbe, kot je razvidno iz obsežnega programa, v katerem najdemo res pestro ponudbo, od godalnega kvarteta milanske Scale do pop zvezdnikov, kot so Zucchero, Francesco De Gregori in Vinicio Capossela, petkova otvoritev pa je bila posvečena goriškemu skladatelju, ki je širšim množicam nepoznan, a je klub temu v hangar goriškega letališča privabil polnoštevilno občinstvo, ki je dvorano napolnilo do zadnjega razpoložljivega mesta.

Fausto Romitelli je unikat med goriškimi glasbeniki: iz kompozicije je diplomiral na milanskem konservatoriju, se izpopolnjeval na prestižni Accademia Chigiana v Sieni, nato pa se podal v samo žarišče sodobne evropske glasbe, v pariški center IRCAM, kjer se je zbirala smetana avantgardnih ustvarjalcev. Prerana smrt ga je doletela pred dvajsetimi leti, ko je bil star samo 41 let, v zadnjih mesecih pa se je mrzlično posvečal pisanju skladbe An Index of Metals, ki jo je imenoval video-opera, definicija pa ne izčrpa njene mnogoplastnosti. Libreto oziroma niz poezij je spisala Kenka Lekovich, pisateljica in novinarka, ki se je z rodne Reke že pred leti preselila v Trst; pred koncertom je s toplimi besedami oživela spomin na Romitellija, na njegovo življenjsko energijo in vizionarno ustvarjalnost, ki sta jo tako pritegnili, da se mu je brez oklevanja pridružila pri projektu, dirigentka Fiona Monbet pa je poudarila živost partiture, ki jo je z ansamblom že večkrat izvedla - ne nazadnje v Milanu pred par dnevi -, a venomer ponuja nekaj novega.

Težko je opisati Romitellijevo glasbo: skladatelja je pritegnila francoska struja spektralistov, ki so zvok študirali in razstavljali na prafaktorje z natančnostjo fizika ali matematika, goriški mojster pa razgrajeno snov premeša in ponovno sestavi kot kuharski mojster, ki skrbno varuje skrivnosti svojega dela. V francoskem ansamblu Miroirs Etendus se flavta, oboa, klarinet, trobenta, pozavna, klavir, violina, viola in čelo spajajo - ali bolje rečeno - stapljajo v objemu elektronskega zvoka kitare, bas kitare in računalniške obdelave in je bilo res škoda, da so glasbeniki igrali na zatemnjenem odru ter nam onemogočili zasledovanje virov zvoka, ki jih je Romitelli čarovniško pretapljal. Vzrok zatemnitve pa so bile projekcije, ki sta jih ustvarila Leonardo Romoli in Paolo Pachini: najprej tri krogle, ki so se na platnu pojavile ob zagonetnih globokih akordih, kot rojstvo prazvoka, nato pa pravi crescendo barv in oblik, ki so ustvarjale tudi dramatične figure, kot bi se na platnu prelivala kri. Nad vsem tem pa osupljive tehnične in interpretativne sposobnosti pevke, ki se je z ansamblom prepletala zdaj v izzivalni, zdaj v notranje uglašeni drži.

Naslov opere An Index of Metals dobi pojasnila v tekstih Kenke Lekovich: Metalsushi s pesmimi Peklenska halucinacija v delih Dekle, ki se utaplja, Dekle, ki iz pekla vstane, nazadnje pa Earpiercingbells-Zvonovi, ki parajo ušesa. Sopranistka Linda Olah je z globokim dramaturškim občutkom spregala tekst z izredno zahtevno pevsko linijo, ki je nazadnje ugasnila ter prepustila finale elektronskim mojstrom: kot v Haydnovi Simfoniji slovesa so oder postopoma zapustili dirigentka in vsi glasbeniki z akustičnimi glasbili, elektronika pa je preplavila dvorano s paroksistično gostoto, v kateri je bilo zaznati odkruške Pink Floyd in njihovih naslednikov. Siloviti finale je dokončno sklenil lok napetosti, ki ni popustila med celotno izvedbo ter je s svojo originalno energijo navdušila poslušalce - razen nekaj odpadnikov, ki so hangar zapuščali med nevsakdanjim performansom -, velika večina pa je odličnim izvajalcem namenila dolge aplavze in vzklike.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava