Nedelja, 08 december 2024
Iskanje

BOKSARSKA VREČA: Poletni dvomi: pisati ali ne za splet?

Svet |
31. avg. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Vprašanje sem v zadnjem letu postavil nekaterim pisateljem, ki jih osebno poznam. Čeprav si lahko predstavljamo, da so odgovori vezani na generacijske navade, se je v zadnjem času pojavila neznanka umetne inteligence. Karkoli vtipkamo v splet, bo uporabljeno kot hrana za razvoj novih pametnih aplikacij.

    Zato so reakcije zelo različne: nekateri zagovarjajo, da je nujno treba nastopati v prvi vrsti in ustvarjati odgovorna razmišljanja. Če UI hranimo kvalitetno, bo zdrava. Drugi pravijo, da je nemogoče najti kapljo pitne vode v internetni brozgi, v kateri plava marsikaj neokusnega. Tretji bi sicer pisali za splet, a bi želeli biti plačani, vsakič ko se njihovo delo uporabi za druge namene.

    Vsi pa se strinjajo, da je pisanje za splet zavedno futranje UI. Zato je vprašanje, ali je napisan tekst banalen, klišejski in vulgaren, odvisen od naših izbir oziroma od tega, kaj si želimo doseči. Najlažji dražljaj za dopamin v naših možganih so slike, video posnetki in teksti (kratki), ki se premikajo po teh treh koordinatah. Ali je človek potemtakem samo to? Prvi samoučeči chatboti, kot je Tay, so na podlagi spletnih pogovorov s starega Twitterja postali rasisti in mizogini v enem samem dnevu. Torej je res, da moramo odgovorno pisati za splet. Kaj pa pomeni odgovorno? A kje se previdnost konča in začenja samocenzura? Ali pa: kako daleč si lahko dovolim pripeljati bralce, poslušalce ali gledalce, da bodo všečkali, kar smo postali, in s tem povečali verjetno naš dobiček?

    Justin Rosenstein, letnik 1983, v svoji biografiji obžaluje, da ga ljudje poznajo kot izumitelja likeanja na Facebooku. Njegova ideja, če preberemo intervjuje ali pogledamo (še enkrat) dokumentarec The Social Dilemma, je bila na papirju dobra in precej nedolžna. Sploh ni imel občutka, da se bo gumb Like razvil v nevarnost. Ko je zvedel, da so nekateri odvisniki od všečkanj naredili samomor, se je umaknil z družbenih omrežij.

    Pred meseci sem odkril Substack. Marsikdo trdi, da je to pomembna in nova platforma, da se lahko izražamo vsi, ki ljubimo pisanje. Zato sem se v ideji svojih mikro intervjujev obrnil na kolegico, režiserko Evo Nino Lampič, ki je začela pisati za to stran.

    Kako je padla odločitev, da si začela pisati za stran Substack?

    Že nekaj časa sem iskala format za lastno ohranjanje kreativne kontinuitete razmišljanja, ki je neodvisen od tega ali dobim projektni razpis, štipendijo ali če se uspem dogovorit z uredništvom za objavo. Všeč mi je bila kombinacija, da gre za blog in novičnik obenem in da vsaj v teoriji obstaja možnost, da se moje tovrstno delo razvije v plačano dejavnost. V zadnjih letih sem živela in ustvarjala v različnih državah in tako pišem o kreativnih in produkcijskih procesih eksperimentalnega neodvisnega gledališča v mednarodnem kontekstu, o manj vidnem delu in razmišljanju iz zaodrja.

    Izražaš svoje misli, pišeš v angleščini. Kaj bi rekla takim, ki bi ti očitali, da si obrnila hrbet svojemu jeziku?

    Jezik vidim predvsem kot sredstvo za komunikacijo in izmenjavo in se vedno prilagodim specifičnemu kontekstu. Angleščina je moj delovni jezik že več kot deset let. Trenutno skoraj polovica bralk* mojega bloga ne razume slovenščine. Angleščino vidim kot srečanje na sredini. Kot slišim, nekatere* potem dodatno uporabijo še prevajalnik za prevod v lastno materinščino. Moja glavna želja je, da ideje potujejo preko jezikovnih pregrad.

    Ali se ne bojiš, da so tvoje besede na spletu predvsem hrana za bodoče izboljšave umetne inteligence? Oziroma: da delaš brezplačno za premožne firme?

    Umetno inteligenco, ki se mi mimogrede zdi zavajujoč marketinški izraz za statistično obdelavo (mogoče je bolje rečeno simulirana inteligenca?), vidim kot orodje, ki je neizogibno tu in ga jemljem kot neke vrste asistenco. Upam, da bo šla zakonodaja v smer zaščite avtorskega dela za trening le-te, in če grem še korak dlje, upam, da bo peta industrijska revolucija končno vodila v prerazporeditev bogastva na svetu. Uporaba mojega dela se mi v osnovi ne zdi toliko problematična kot to, da se javno dostopne podatke uporablja za kopičenje privatnega dobička. Alternativa, da enostavno ničesar več ne objavljam na spletu, se mi ne zdi ne uporabna ne sprejemljiva. Predvsem pa se mi zdi najbolj pomembno, če so katerim od mojih človeških bralk* zapisi v inspiracijo, zabavo ali jim razširijo perspektivo.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani