Kiberprostor: (virtualni) svet v svetu

Raziskovanje novih področij znanja je razburljivo, a pogosto tudi nehvaležno početje, kajti ko se dokopljemo do novih spoznanj, vedno trčimo v kakšna zaprta vrata, za katerimi se skrivajo nove ugotovitve. Če smo dovolj pogumni in radovedni, jih odpremo in tako stopimo v nove prostore, v katerih pa se zgodba ponovi: začnemo raziskovati neznano in se moramo znova učiti. To seveda velja tudi za svet tehnologije in za našo rubriko, v kateri smo po eni strani razčistili številne dvome, po drugi pa se neodgovorjena vprašanja in nedotaknjene teme kar kopičijo. Področje, ki smo ga nalašč pustili ob strani, čeprav povezuje vse, o čemer smo v preteklih mesecih pisali, je kibernetika. Ponovno gre za izraz, ki ga predvsem v pridevniški obliki – kibernetski_a – slišimo zelo pogosto, zlasti ko je govor o varnosti ali nasilju, zato je čas, da poskusimo streti še ta oreh.

Interakcija med živimi bitji in stroji

Osnovna definicija tega področja je vse prej kot enostavna, saj pravi, da je kibernetika interdisciplinarna znanost, ki se ukvarja z obnašanjem tehničnih, sociotehničnih in družbenih sistemov. Da bi se obnašanje sistemov usmerilo v želeno smer in bi sledili določeno pot, je potrebno ustrezno upravljanje in komuniciranje med ljudmi, ki si nato podatke izmenjujejo s stroji. Še vedno tavamo v temi, kajne? No, ker se znanstveno-raziskovalna dejavnost ukvarja predvsem z osnovami, se pravi s procesi nadzorovanja kompleksnih tehnoloških sistemov, bomo zadeve zelo poenostavili in zapisali, da danes kot kibernetsko označujemo vse, kar se uporablja za razširitev človeških zmogljivosti, zlasti s pomočjo interneta. V ospredju torej ni tehnologija sama po sebi, ampak v interakciji s človekom, ki mora biti sposoben njenega krmarjenja in upravljanja – in ravno to pomeni v stari grščini izraz kibernetika.

Naše življenje je že kar nekaj časa kibernetsko, saj uporabljamo splet, aplikacije, programe in vse ostalo, kar je povezano z internetom za načrtovanje in izvajanje svojih dejavnosti. Posledično potrebujemo tudi navidezni svet za svojo življenjsko rutino, za plačevanje, naročanje in doživljanje lepega in prijetnega – od gledanja filmov in poslušanja glasbe do komuniciranja s sodelavci in prijatelji. Temu svetu pravimo kibernetski prostor ali enostavneje kiberprostor (angl. angleško cyberspace), ki predstavlja globalno omrežje informacijske tehnologije, telekomunikacijskih omrežij in sistemov za računalniško obdelavo. Torej je vse, kar je virtualno in še prej digitalno. Ne zgolj računalniki in telefoni, ampak celotna tehnologija, ki je povezana z internetom in znotraj katere se je ustvarila celotna virtualna resničnost. V njej so se zaradi delovanja človeka celo razvile različne internetne kulture, v središču katerih je vedno interakcija med človekom in stroji. Čeprav gre v bistvu za območje izmenjave takšnih in drugačnih podatkov, je navkljub digitalni realnosti v njem zelo živahno. Če smo torej pred 30 leti definirali našo družbo kot informacijsko, je razširitev uporabe interneta na vsa področja našega delovanja ponudila nove razsežnosti in možnosti komuniciranja ne zgolj med ljudmi, ampak v trikotniku človek–tehnologija–človek.

Kiberprostor je dejansko virtualni prostor, ki ga živimo vsak dan in je popolnoma integriran v našo resničnost, saj njegov virtualni vidik še ne zmanjšuje njegovih posledic v fizičnem svetu. Te so lahko pozitivne (služba, srečanja, nakupovanje, zabava in tudi ljubezenski stiki), vendar ker je za vsako tehnologijo človek, se dogajajo tudi zlorabe. Poznamo namreč kibernetske napade in celo vojne, o katerih bomo spregovorili kdaj drugič, kibernetsko nasilje, ki je zelo pogosto in problematično med najstniki, in še nadlegovanje, trpinčenje, izsiljevanje, krajo gesel in podatkov itd. Področje je zelo obširno in ga bomo zagotovo še obravnavali, za konec bomo dodali le to, da je v globalnih računalniško-telekomunikacijskih mrežah resničnostnost digitalna, vse, kar je digitalno, pa je v našem vsakdanu že zelo resnično.