»Moj aktivizem je usmerjen v to, da se ne spremenimo«

Giorgio Stern je med pogovorom v dnevni sobi z lepim pogledom na Trst skakal iz teme v temo in odpiral mnoge oklepaje. Pri njem ne more biti drugače: kleni aktivist za pravice Palestincev in avtor več knjig o Indijancih v Ameriki je toliko doživel, da brez vijug preprosto ne gre.

Po domovih običajno vidiš družinske fotografije. Tu pri vas visijo Dario Fo, indijanski voditelji, palestinske barve, Guernica, Stalin ... Zakaj ste dali prednost zgodovini?

Ker sem rojen v zgodovini.

Kaj želite povedati?

Rojen sem leta 1937, zmeraj sem živel v Trstu, a sem kljub temu zamenjal pet potnih listov. Moj oče in moja mama sta bila natakarja na Lloydovih ladjah. Oče je leta 1940 odplul s čezoceanko Conte Verde proti vzhodu in se zaradi izbruha druge svetovne vojne vrnil šele leta 1946. Medtem sva z mamo živela v revščini, tako kot večina ljudi med vojno. Mama je hotela, da sem ozaveščen otrok. Zato je z menoj komentirala dnevne novice. Odraščal sem sredi zgodovine, zgodovina je moji generaciji stalno pretila. Mi smo zgodovina (v izvirniku: la storia siamo noi).

Zanimivo, da imate Stalina na steni in hkrati gojite zanimanje za zgodovino ZDA ...

Zaradi vesternov. Gledal sem jih kot otrok in bil očaran nad oblekami Indijancev. In ker sem odraščal v komunistični družini, sem simpatiziral z njimi, ker so se bojevali proti imperializmu. A v filmih so bili prikazani na način, ki se mi je zdel sporen. Želel sem si razčistiti zadevo, zato sem zahajal v USIS, ameriški informacijski center, in veliko bral o ameriški zgodovini.

Niste tudi obiskali Indijancev?

Veliko pozneje. Vmes sem bil osem let zaposlen v podjetju Saima in služil vojaščino v Fossanu, kjer sem začel ceniti piemontska vina, in nato v Neaplju, kjer so me očarali čut solidarnosti, barve, okusi in glasba, ki sem jo poslušal v gledališču San Carlo. Prava glasba, ne Elvis Presley. Še danes me spremljajo Bach, Beethoven, Rahmaninov, Musorgski, Verdi, Puccini. No, ko sem se vrnil v Trst, sem se uspešno prijavil na dva razpisa. Lahko bi se zaposlil na železnicah ali v banki CRT.

No, niste povedali, kako ste prišli med Indijance v ZDA ...

S prvim denarjem, ki sem ga zaslužil, sem se vpisal v Komunistično partijo Italije (KPI). Deset let sem bil njen član, od 1960 do 1970, dokler nisem z maoističnimi skupinami izstopil iz nje. Istočasno sem spoznal Daria Foja, ki se je umaknil iz sistema priznanih gledališč. Na gostovanjih si ni mogel več privoščiti hotelov. Ko je prišel v Trst, je prenočeval pri meni.

Kje, tu?

Da, v tisti sobi pri vhodu.

Tam, kjer visi Stalin?

Tam, ja. Risbe pri vhodu so njegove. Trikrat je spal pri nas. Fo je vedel, da sem amaterski fotograf, zato mi je leta 1973 predlagal, naj pridem v Prato, kjer so potekale vaje za njegovo novo igro. Potreboval je nekoga, ki bi fotografiral za gledališki list. Naredil sem obupne fotografije. Fo jih je vseeno uporabil.

Kaj ima to opraviti z Indijanci v Ameriki?

V Pratu sem izvedel, da se bo v Firencah indijanski voditelj Vernon Bellecourt iz plemena Očipva srečal s študentskim gibanjem. Malo pred tem, leta 1968, je nastalo indijansko osvobodilno gibanje American Indian Movement (AIM) z namenom, da si Indijanci izbojujejo osnovne človekove pravice in da spet vzamejo v roke svojo usodo, vključno z lastnimi tradicijami. Šel sem v Firence in se z Bellecourtom dogovoril, da pride še v Trst. Tudi on je prespal v tisti sobi. Uh, kako je bil tudi za ženo in hčerko zanimiv tisti obisk! No, ta indijanski vodja me je takrat vprašal, ali bom prišel v ZDA.

Nastopate na mnogih propalestinskih shodih v Trstu, ki se jih večkrat udeleži le peščica ljudi. Zakaj vztrajate v tem aktivizmu, ki se zdi vnaprej obsojen na neuspeh?

Pred mnogimi leti sem pred Belo hišo v Washingtonu videl 30 protestnikov in sedemkrat več policistov. Šlo je za neko mednarodno vprašanje. Eden od policistov je pristopil k enemu od protestnikov in ga vprašal, kaj mislijo doseči. Odgovor se je glasil: naš cilj je, da se ne spremenimo. To!

Družba ti vzame lastno bit ter etično, filozofsko in moralno hrbtenico. Moj aktivizem je torej usmerjen v to, da se ne spremenimo. Greš, nekaj poveš, sliši te eden, dva morda pet ljudi ... To moramo delati: zombije okrog nas nagovarjati, da se jih vsaj nekaj ovede in začne razmišljati. Razmišljanje sproži akcijo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.