»Trst me spominja na moje nekdanje Sarajevo«

Naneslo je, da se je Diana Bošnjak Monai ustalila v Trstu: begunstvo ima tudi svetlo stran, če se sreča z ljubeznijo. In tudi vsiljena izbira se spremeni v ustrezno.

Multietničen, strpen in željan medsebojnih izmenjav: tak vtis o Trstu si lahko ustvarimo po branju vašega prispevka Triestina doc v knjigi Trieste - Uno sguardo intimverso (Trst - Intimno-protislovni pogled). Vi tako doživljate Trst?

Ne more biti drugače. Mesto, ki je doživelo pomembne zgodovinske epopeje, obmejno mesto, kjer se srečujejo in spopadajo velike narodne skupine, nasprotujoči si in kompatibilni svetovi, s kulturnega in jezikovnega vidika, mora biti multietnično in strpno. Drugače bi se vnel stalen spor, ki je večkrat v toku zgodovine, tudi nedavne, povzročil velike katastrofe. Seveda ne smemo pozabiti na zgodovino, nasprotno, moramo jo jemati kot opomin, kam vse lahko privede etnično sovraštvo. Trst ima zaradi svoje preteklosti veliko brazgotin, vendar edina možna pot je pot mirnega sožitja, strpnosti in kulturne izmenjave. In Trst je znal stopiti na to pot.

Meni osebno je to mesto ponudilo novo možnost in živim Trst s polnimi pljuči kot svoj drugi dom. Če bi lahko izbirala, ne vem, če bi našla kakšen drug kraj, kjer bi se ustavila. Trst me zelo spominja na moje nekdanje Sarajevo, čudovito multietnično mesto, kar bo nedvomno spet postalo.

Na predstavitvi knjige ste omenjale tudi vzroke, zaradi katerih ste prišli v Trst ...

Prišla sem kot vojna begunka, na žalost ali na srečo. Jaz pravim na srečo, kajti vse izkušnje, tudi tiste globoko negativne pustijo sledi in silijo k razmisleku. Večkrat sem morala romati iz kraja v kraj, da sem lahko živela v miru. Prva leta sem prebila v Zagrebu, kjer sem diplomirala na fakulteti za arhitekturo. Nato sem se iz družinskih in delovnih razlogov preselila v Novo Gorico, v razdeljeno mesto, obmejno mesto, kjer so rane preteklosti še zelo očitne tako navzven, kot so tudi ugnezdene v duše ljudi, s katerimi sem se videvala. Vendar sem prav tam spoznala svojega bodočega moža, sina istrskega optanta Fulvia Monaia, pisatelja, likovnika in novinarja, ter Adele, svetlolase Slovenke iz Soške doline, ki sta živela v Gorici. Sergio, moj partner, je bil zaposlen v Trstu, in sicer v Astronomskem observatoriju. Po dveh letih odnosa na daljavo, obiskovanja na relacijah med Novo Gorico, Istro, kjer so živeli moji starši, in Trstom, sva se odločila, da si ustvariva dom nekje na sredi. V Trstu. Tako sem tukaj pristala pred dvajsetimi leti.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. Kot vsak petek objavljamo tudi stran Relax s križanko in drugimi igrami. Nadaljujejo se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.