Petek, 12 julij 2024
Iskanje

»V nekaterih stvareh, o katerih leta 1929 piše Thomas Mann, v marsičem prepoznamo sedanjost«

Intervju z Ivano Djilas, v Beogradu rojeno režiserko, ki je v Trstu režirala produkcijo Slovenskega stalnega gledališča Mario in čarodej

Trst |
8. maj. 2023 | 15:26
Dark Theme

Režiserka Ivana Djilas se je rodila v Beogradu in na tamkajšnji akademiji diplomirala iz gledališke in filmske režije, veliko večino svoje režijske poti pa prehodila v Sloveniji, kjer tudi živi. Za sabo ima več kot petdeset režij, po novem tudi uspešno postavitev Mario in čarodej v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Kot pravi, ima novela nobelovca Thomasa Manna, ki jo je za oder dramatizirala Tatjana Doma, zanimivo ozadje. Obravnavana tema - nestrpnost do tujcev - pa ostaja aktualna tudi danes. Sto let kasneje se lahko resno vprašamo, ali se vrtimo v krogu, je prijazna sogovornica ugotavljala med pogovorom v tržaškem Kulturnem domu.

Kako ste na oder postavili njegovo novelo Mario in čarodej?

Mann je imel osebne dnevnike, v katere je zapisoval opažanja, opise ljudi in te dnevnike uporabljal, da je razpisal svoje velike zgodbe. Pravijo, da so bili Buddenbrookovi blazen hit tudi zato, ker so v njegovem rojstnem mestu v knjigarni ob knjigah imeli list, na katerega so zapisovali, kateri karakter je po katerem meščanu narejen.

Svoja opažanja je Mann vpijal v spomin in potem pisal - počasi, s številnimi vrinjenimi stavki in številnimi atmosferskimi opisi, kar za gledališče ni dramski klasični material, ker rabiš konflikte, dialoge. Mann opisuje impresije, pripoveduje o tem, kako je doživljal dogodke.

V Mariu in čarodeju Mann govori o nekem družinskem letovanju sredi 20. let v italijanskem mestecu, v katerem so doživeli neprijetne situacije. Njegove impresije so pogosto zvoki, stalno piše o tem, kako je bil hrup, kako je bil kdo glasen, kako težko verjameš, da je Italija zibelka petja, ko slišiš vse te ljudi, ki se derejo na plaži. Celo poletje je neka čudna atmosfera, nestrpna do tujcev, dokler ne pride iluzionist in iz navadnih ljudi sprovocira najslabše.

Odločili smo se, da to mesto funkcionira kot zborček, z zvoki mesta nam Mann pričara poletje, v katerem se zgodba dogaja. To, kar smo želeli in potrebovali, so neke relativno duhovite impresije o mestu, plaži, o tem, kako poleti mesto brenči vse do tragičnega dogodka.

S to novelo je pisatelj zavzel kritično stališče do nacionalsocializma.

Thomas Mann se ni javno oglašal. Leta 1929, ko dobi Nobelovo nagrado in nacisti z obrobne stranke postanejo resen politični dejavnik, je končno prisiljen, da se izjasni za ali proti. Napiše novelo in na sprejemu, ki mu ga organizira mesto, prebere odlomek. Nato odide iz Nemčije in se nikoli več ne vrne.

Lastne izkušnje izkoristi za novelo, kjer v resnici piše, da nestrpnost ne pride z enim vodjo, ampak se hrani med ljudmi. Vsi imamo v sebi ta čustva, v nekem trenutku, običajno krize, pa čustva začnejo prevladovati in se zgodijo vladarji, ki nam dajo dovoljenje, da ta čustva izrazimo in postanejo mainstream. Takrat to postane gibanje in postane zares nevarno.

Dejali ste, da je bilo zahtevno uprizoriti to predstavo ravno v Trstu. Zakaj?

Ljudje gledamo gledališče v tistem trenutku, v katerem živimo, zato je gledališče posebno. Beremo ga s pametjo, novico, kontekstom tega dne. In tudi z zgodovinskim kontekstom. Ugotovila sem, da imajo Trst in Slovenci v tem delu Italije neko zgodovino, ki je jaz nisem poznala. V mojem otroškem kontekstu v Beogradu so bili partizani in Nemci, ni pa bilo Italijanov v kadru. Morala sem se učiti. Začela sem s stripom, odličnim stripom o požigu Narodnega doma, nadaljevala pa s težko literaturo in videla nekaj odličnih dokumentarcev o Mussoliniju. Bila sem presenečena, pravzaprav sem si malce očitala - kako nisi vedela?

Zanimivo pa je, da predstava govori o nestrpnosti, ki jo doživi Nemec s strani domačinov, ki so Italijani, cela stvar se pa dogaja v slovenskem jeziku. Seveda spominja na nestrpnost, ki so jo doživljali Slovenci v Trstu s strani večinskih Italijanov, ta zmeda z jeziki pa je bila v resnici tudi duhovita.

Zelo pomembno pa je, da vemo, o čem se pogovarjamo. Ne bom tako domišljava, da lahko z gledališko predstavo kaj preprečimo, a pomembno je, da damo vse dogajanje, takratno in sedanje, v kontekst. Zdi se mi, da lahko v nekaterih stvareh, o katerih leta 1929 piše Thomas Mann, v marsičem prepoznamo sedanjost. Sto let kasneje se lahko vprašamo, ali resno ponavljamo in se vrtimo v krogu. Je naša pozaba res tako močna in nujna za preživetje?

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava