Franco Giraldi: Vsi bi morali poznati jezik soseda

»Lahko napišem svojemu županu?,« je med pisanjem posvetila vprašal nasmejani režiser. Seveda, se je glasil odgovor prav tako nasmejanega župana.
Ponedeljkovo dopoldansko srečanje med Francom Giraldijem in Robertom Cosolinijem je izzvenelo neformalno in prijetno kot snidenje dobrih starih znancev. V modrem salonu tržaškega županstva je vladalo res prisrčno vzdušje, ki je sicer zaznamovalo ves niz dogodkov, v središču katerega je bil osemdesetletni režiser. Giraldi je kot znano letošnji dobitnik nagrade Darko Bratina, v sklopu katere se je v prejšnjih dneh mudil v Guminu, Vidmu, Gorici in Divači, v nedeljo pa tudi v tržaškem gledališču Miela, kjer so zavrteli kar tri njegove filme.
»Zelo sem bil vznemirjen, saj so v Trstu prvič predvajali moja filma, ki sta bila opremljena s slovenskimi podnapisi,« nam je ob koncu sprejema zaupal režiser. »Prepričan sem, da bi morali biti italijanska in slovenska kultura dostopni obema skupnostma. Rad bi, da bi vsi poznali svoj jezik, a vsaj delno tudi jezik soseda. Poznavanje različnih kultur nas bogati, to bi morali ovrednotiti. Žal mi je za tiste, ki se tega ne zavedajo.«
Giraldijeva mama je bila tržaška Slovenka, njegov oče pa Istran italijanskega rodu: težko bi našli bolj avtentičnega Tržačana, je med izročitvijo srednjeveškega pečata ocenil župan Cosolini. Giraldi se je rodil v Komnu leta 1931, ker sta bila starša učitelja, pa so fašistične oblasti družino kmalu preselile najprej v Lombardijo, nato še v Afriko. Družina se je na Kras vrnila med drugo svetovno vojno.