Draga je vselej zgled za dialog

V Parku Finžgarjevega doma na Opčinah se jutri popoldne pod geslom Resnica, izrečena z ljubeznijo, nikdar ne rani začenjajo študijski dnevi Draga. Letos že petdeseti. O pomembnem jubileju oziroma prehojeni poti smo se pogovorili s Sergijem Pahorjem, predsednikom Društva slovenskih izobražencev, ki Drago organizira.
Draga obhaja pomenljivih petdeset let. Kako bi ocenili doslej prehojeno pot?
Obračun je iz različnih vidikov res težko narediti, saj se je materiala v teh 49 letih nabralo res veliko: v tem času smo gostili 200 predavateljev, diskutantov nič koliko, da o anekdotah ne govorimo. Lahko pa bi to dobo razdelil v tri faze: prva - ko je bila Draga še v Dragi, druga - ko smo se preselili na Opčine in tretja - od osamosvojitve Slovenije dalje.
Leta 1965 so pobudniki razmišljali o Dragi kot sadu pogovorov tržaških, koroških in goriških pretežno katoliških, a vendar laičnih in ne cerkvenih krogov. Takrat smo katoliški laiki prvič v zgodovini slovenske prisotnosti v Trstu nastopili s tako pobudo. Bili smo manjšina v manjšini, tarča precejšnjih kritik, da ne rečemo napadov, saj nismo bili všeč ne Italijanom in ne tovarišem Slovencem. Bili smo majhna, nebogljena skupnost, ki pa ji je Draga vlila nekoliko korajže, čeprav nismo vedeli, kaj bo z njo.
Ko je Peterlin organiziral prvo Drago, najbrž ni mislil na prihodnost; brez dvoma je menil, da je nekaj resnega, glede na zavzetost, s katero se je je lotil, in glede na ljudi, ki jih je povabil. Prvič so v goste prišli ljudje iz Slovenije, kar takrat še zdaleč ni bilo enostavno. Vsebinsko je bilo sicer precej splošno, ideološko precej nevtralno, politično pa sploh ni bilo. Politika je prišla v ospredje pozneje: režim oziroma politični krogi v Jugoslaviji so namreč odklanjali Drago, ker smo gostom dovolili, da povedo, kar hočejo. Mi pa smo se osredotočali zlasti na tri temeljne točke - demokracijo, svobodo govora in pisanja ter krščanstvo; in seveda slovenstvo, ki je za nas itak podlaga za vse. Emigrantski krogi so nas takrat kritizirali, češ da smo bili premalo napadalni do totalitarističnega jugoslovanskega režima, ampak zaščititi smo morali ljudi, ki so k nam prihajali iz Slovenije. Zaščititi ... V smislu, da režimu nismo želeli ponuditi priložnosti, da bi jih potem preganjal in uspelo nam je.
Draga je bila trn v peti režimu in tudi tukajšnji krogi nas niso imeli radi, pa vendar se nismo preveč vznemirjali: to je bila pač logika takratne dialektike in ni bilo nas strah polemik. Militantnega protijugoslovanskega komunizma nismo zganjali, prav tako nismo nikoli pozivali k javnemu odporu ali nasilju. Dajali smo le priložnost tistim, ki so mislili drugače od režima, da izrazijo svoje mnenje.

Celotni intervju v četrtkovi tiskani izdaji Primorskega dnevnika