Narodni dom je zahteval meščansko opravo

Kot otrok sem doma slišala o požigu Narodnega doma. Rudi Vidrih, časnikar pri Edinosti, je v svojem spominjanju rad obšel vse, kar so fašisti tistega dne uničili. Najbolj ga je bolelo, da Edinost ni mogla poročati o zločinih tistega 13. julija, ker so fašisti hudo poškodovali stroje v tiskarni v Ul. sv. Frančiška. Štiri dni Slovenci niso imeli svojega dnevnika in med ljudmi je odmevalo samo zmagoslavno poročanje Fascia di combattimento v dnevniku L’era nuova. Tisti dan je odločilno zaznamoval Vidrihovo usodo, z mojim očetom sta se namreč spoprijateljila v internaciji na otoku San Domino.

Drugi pričevalec je bil Milko Bambič. On je raje govoril o svetlem obdobju, ko je njegov oče Jakob zahajal v kavarno Narodnega doma in tam sklepal kupčije. Groza in strah, ki ju je vcepilo razdejanje vsega slovanskega v mestu, sta namreč razblinila njegove sanje. Obiskoval je slikarsko šolo in to mu je odprlo vrata v Akademsko ferijalno društvo Balkan. Občudoval je starejše študente, ki so na Vojaškem trgu (danes Trg Oberdan) odigrali nogometno tekmo, želel je slediti njihovemu zgledu, pa so ga starši poslali na varno, na realko v Idriji. Ko se je za kratek čas vrnil v Trst, je bilo že vse izropano. Junija 1927 je s kolegi Goršetom, Seškom in Sirkom pripravil razstavo v prostorih ukinjenega otroškega vrtca ob svetoivanskem Narodnem domu. Obiskovalcev skorajda ni bilo, pa je bilo vseeno treba stražiti. O razstavi priča vabilo in izčrpna kritika Karla Kocijančiča. Tako kot ostala svetoivanska inteligenca, se je Bambič odselil v Ljubljano. V svetoivanski Narodni dom so se naselili fašisti in ga preimenovali v Quis contra nos!

V svetoivanskem društvu Škamperle niso govorili o preteklosti. Gospod Schmidt, Prosenovi, Martelančevi, Kolaričevi in drugi so se v 50. letih prejšnjega stoletja zoperstavljali novim nepravičnostim z zapisi o s silo odvzetem imetju in potrpežljivo zbirali podatke o slavni preteklosti svetoivanske »trdnjave slovenstva«. Morda so omenjali centralni Narodni dom, toda, kot je pravila naša botra Bernardka, je tja zahajala gospoda. Za tja si moral biti lepo oblečen in imeti denar, da si si kupil vstopnico za gledališko predstavo ali koncert. Narodni dom je zahteval meščansko opravo. Okoličanska noša ni spadala tja. Rutne vezenine, opleče, bogato krilo s svilenim trakom so bili primerni za šagre, procesije in pevske nastope v domačem društvu.

V današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.