BOKSARSKA VREČA: Podpora kulturi?

Prejšnji teden je Rim gostil prvo srečanje kulturnih ministrov skupine G20. »Za novi start je ključna podpora kulturi,« je premier Mario Draghi izjavil v uvodnem govoru.

Priznam: na besedno zvezo »podpreti kulturo« gledam zelo skeptično. Vsakič, ko jo slišim, vem, da bodo vse nadaljnje besede prazne. Od kdaj si kulturo predstavljamo kot nebogljeno, betežno bitje, ki moleduje za ekonomsko podporo, da lahko sploh obstaja? Podpiranje kulture je zelo kočljiva tema. V ekonomskem pomenu je podpora le denar, vržen skozi okno. Politika dojema kulturo predvsem kot okrasek in kot idealen teren za partijsko poslovanje. Treba bi bilo premisliti, katera je stična točka med kulturo in umetnostjo. Osebno bi prej podpiral živo umetnost, tako, ki preseneča, vznemirja in sili k razmišljanju. Na ta način bi tudi ohranili neki kulturni standard. Obstaja pa nezanemarljiva nevarnost, da kulturo uničimo zaradi napačnega vlaganja.

Naj navedem primer: francoska vlada je dijakom, ki so dopolnili 18 let, omogočila dostop do posebne aplikacije v znesku 300 evrov. S to denarno podporo naj bi si dijaki kupovali knjige, glasbo ali vstopnice za razstave in predstave. V izčrpnem članku, ki je bil 28. julija objavljen v časopisu »New York Times«, je novinar Aurelien Breeden razkril, da je večina dijakov raje kupila stripe. Francoski mediji so t. i. »culture pass« takoj preimenovali v »manga pass«. Nekateri kritiki so vzrojili, da je svobodo nakupa treba omejiti. Po mojem bi bila to velika napaka. Prav svobodna izbira nam najzanesljiveje pove, kakšni so mladostniški trendi. Vsiljevanje bi imelo povsem negativne posledice.

Že samo dejstvo, da dijaki niso kupili stripa preko spleta, ampak so vstopili v knjigarno, je bilo za upravitelje knjigarn velik uspeh. Problem je pravzaprav le ta, da si država in dijaki razlagajo aplikacijo za »podporo kulturi« na popolnoma drugačen način.

Najprej se je treba vprašati, kaj si država predstavlja pod pojmom »kultura« in kaj pričakuje od osemnajstletnika, ki ima na razpolago 300 evrov. Nakup novih knjig? Če se je zadnje čase ustalila navada, da človek povprečno prebere le eno knjigo na leto, zakaj bi dijak prostovoljno segel po denarju in kupil Prousta? Raje bo ostal v stiku s svetom, ki ga pozna in navdihuje. Podobno velja za razstave in gledališke predstave. Če ga že starši in šola niso bili sposobni navdušiti, zakaj bi moral dijak sam izbrati, da gre v gledališče? Raje si kupi fantazijski roman.

Francoski dijaki so sami predlagali, da bi jih aplikacija lahko vodila pri nakupu in jim svetovala pri tako široki izbiri. Kdo naj bi filtriral ponudbo? To je dokaz, da je v današnjem svetu še kako pomembno imeti izobražene humaniste. Take, ki še znajo gledati na umetnost kot na živo silo. Samo taki lahko izluščijo bisere, ki duhovno bogatijo človeka.

Skupina G20, posvečena kulturi, pa je nasprotno zmetala skupaj nekaj okusnih tem, ki razkrivajo le počasno mišljenje zbranih glav. Obravnavali so problem klimatskih sprememb, opozorili na pomen vzgoje in šole za nove generacije ter uvedli pojem digitalizacije umetnin. Vse te so teme, o katerih se že dolgo govori in so dejansko že zastarele – celo digitalizacija nosi dolgo brado tako kot kralj Matjaž! Temo so izbrali le zato, da bi se prikupili mladim in dokazali, kako je tudi kultura lahko računalniško uporabna. Malo me spominjajo na tragikomične ministre za šolstvo iz mojih časov, ki so vizijo šole bodočnosti tolmačili z uvedbo ur informatike, in to na tako starih računalnikih, da je bilo nanje nemogoče naložiti še najbolj neumne videoigrice.

Leta 1968 so med študentskimi protesti v Franciji pisali, da je umetnost mrtva. Seveda so pretiravali. Danes pa se mi ne bi zdelo pretirano, ko bi po zidovih pisali, da je radovednost mrtva. To je bil zločin, ki so ga po letu 1968 sistematično izvajali. Kapitalizem je mladim poleg bodočnosti odvzel tudi radovednost. In prav zaradi tega bodo še naprej kupovali stripe.

Podpora kulturi je podobna tistemu posebnemu balzamu, ki ga baje uporabljajo, da bi Leninovo truplo ne strohnelo.