Giampaolo Pansa o Antonu Ukmarju

Zadnja knjiga priznanega italijanskega novinarja Giampaola Panse "Uccidete il comandante bianco", podnaslov "Un mistero della resistenza" (Ubijte belega komandanta, zagonetka odporništva), ki je izšla pri založbi Rizzoli ne predstavlja nobenega presežka, za nas pa je zanimiva, ker se v njej v pomembni vlogi pojavlja Anton Ukmar (1900-1978), sloviti antifašist, komunist in partizanski komandant po rodu s Proseka. In kaj ima Ukmar skupnega z Aldom Gastaldijem, s partizanskim imenom Bisagno?
 Bisagno mu je bil dejansko vojaško podrejen, bila sta si generacijsko in politično zelo daleč, tudi osebno se nista marala in nista si zaupala. A prav Ukmar je bil tisti – tako piše Pansa – ki je Bisagna dva meseca pred koncem vojne na tajnem sestanku obvestil, da ga nameravajo italijanski komunisti likvidirati, za kar so mu pripravili past (vabilo na nek sestanek). Na to ga je slovenski komunist opozoril, ker ni maral genovskih komunistov (po Ukmarjevi oceni so to navadni salonski revolucionarji) in ker je poznal njihove zahrbtne načrte: Genovo morajo osvoboditi le komunisti, ostali so moteči elementi, ki se jih je treba znebiti. Ukmar je svetoval Bisagnu, naj sprejme vabilo za sestanek z genovskimi vstajniki, a naj ne pojde sam, temveč z osebnimi stražarji, kar mu je vsaj takrat rešilo življenje.